Menjava generacij na zborovskem parketu Naše pesmi

Motiviranost in tekmovalna naravnanost slovenskih pevcev, koreografije, žirantska ocenjevanja, izobraževanja, medgeneracijsko povezovanje zborovodij in druge teme pogovora na okrogli mizi »Naša pesem po Naši pesmi«

Foto: Naša pesem 2024 / Janez Eržen

V okviru 1. Dneva slovenskih zborovodij novembra lani je med drugim potekala zelo obiskana okrogla miza, naslovljena »Naša pesem po Naši pesmi«. Slovensko državno tekmovanje, tako kot tudi tekmovanje OPZ Zagorje in MPF Celje, ima izjemen pomen za ohranjanje in razvoj slovenskega zborovskega petja. Je ključen odskok za številne zbore, tudi za mednarodno uveljavitev. Naša pesem 2024 je bila izrazito zaznamovana z novo generacijo pevcev in zborovodij. Privabila je 20 zasedb, več kot 600 pevcev, veliko novih pevcev in zasedb ter dirigentskih debitantov. Žiriji je predsedovala Urša Lah, ki je v svojem govoru na podelitvi priznanj in nagrad med drugim spodbudila izvajanje več novih avtorskih del, ne le priredb ljudskih pesmi.

O refleksijah na Našo pesem 2024, o tem, kaj zboru in zborovodji sodelovanje na tekmovanju lahko prinese ali odnese, o možnostih izobraževanja doma in v tujini, medgeneracijskem povezovanju zborovodij, priložnosti za sodelovanje zborov, veliki menjavi generacij na zborovskem parketu in še o drugih temah so z nami misli delili naslednji gostje:

Marko Vatovec, dekan Akademije za glasbo UL, ki je vzpostavil program za zborovsko dirigiranje kot glavni predmet in zborovsko dirigiranje na oddelku za glasbeno pedagogiko, vzpostavil je tudi zborovsko življenje na AG: mešani, komorni in dekliški zbor;

Tomaž Pirnat, »malo dirigent, malo knjižničar«, ki ima rad ljudi in glasbo, študiral je glasbeno pedagogiko, bil korepetitor in dolgoletni dirigent Mladinskega zbora RTV Slovenija, MePZ Limbar in Domžalskega komornega zbora ter glasbeni pedagog;

Klara Maljuga, diplomantka zborovskega dirigiranja, zmagovalka 2. tekmovanja slovenskih zborovodij Mateja Hubada Zvok mojih rok, članica mladinskega komiteja Evropske zborovske zveze EC-ECA, večletna dirigentka KZ Ljubljanski madrigalisti;

Krištof Strnad, študent kompozicije, pevec v Zboru Slovenske filharmonije, od nedavnega tudi zborovodja MePZ Viva Brežice;

Erik Šmid, vodja Dekliškega zbora Kranjske gimnazijie in zborovodja APZ France Prešeren Kranj. Okroglo mizo sta moderirali zborovodkinji Helena Fojkar Zupančič in Simona Rožman Strnad.

APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zb. Rahela Durič Barić
Foto: Janez Eržen
Vokalna skupina Virtus, Fram, v. s. Dora Ožvald
Foto: Janez Eržen

Začnimo pri vas, gospod Marko Vatovec. Na tekmovanju Naša pesem ste bili v več različnih vlogah: žirant, zborovodja … Katera vloga je za vas najprijetnejša?

Marko Vatovec: Vsekakor je najlepša vloga stati na odru kot dirigent. Čeprav je tudi vloga žiranta zanimiva, mi občutek, ko z zborom soustvarjam glasbo, pomeni največ. Prvič sem ta pravi glasbeni zanos doživel z Mešanim pevskim zborom Obala Koper, česar mi npr. pri urah klavirja nikoli ni uspelo začutiti. Prav ta izkušnja je bila odločilna, da sem se podal na študij dirigiranja in se posvetil glasbi.

Naša pesem je pravi zborovski praznik (podobno je npr. na tekmovanju v Rigi) in v Sloveniji se pogosto zdi, da brez tekmovanja dogodek nima prave vrednosti. Biti debitant na Naši pesmi je bila tako gotovo moja druga najlepša izkušnja. Nazadnje je bilo na odru Naše pesmi veliko debitantov, med njimi tudi nekaj mojih študentov, kar mi daje občutek, da je moje delo obrodilo sadove. Na končni prireditvi me ni bilo, a je predsednica žirije Urša Lah v svojem govoru odlično povzela dogajanje v našem zborovskem prostoru.

V teku svojega delovanja se z mariborskim odrom sreča večina ambicioznejših zborov. Kaj je vas, mlade dirigente, gnalo, da ste se predstavili vsej Sloveniji?

Klara Maljuga: Vidim razkorak med tekmovanjem nekoč in danes. Nekoč so učiteljice zavračale pevce, ker jih je bilo toliko. Slabši pevci, otroci »brez posluha«, niso imeli možnosti sodelovati, šele danes se zavedamo, da se posluh razvija. Ko je bila na voljo masa pevcev, so torej iskali odličnost in v tem smislu je Maribor simboliziral odličnost. Danes pa vrednost vidimo drugje: Naša pesem pomeni stopiti na oder v naši najbolj akustični dvorani, pred občinstvo, ki res ceni trud in glasbo. Kaj naredi nastop nepozaben? Energija in napetost, ki jo dolgo časa gradiš in potem tam eksplodira ter se razširi. To je bil za nas glavni klic.

Erik Šmid: Pobuda za tekmovanje se je začela na drugi strani, pri pevcih. Ob tem je bila moja skrb bolj glasbeni segment, a je bil socialni vidik pomembnejši. Zame ima Maribor veliko težo (nahrbtnik je mnogo težji kot za druga mednarodna tekmovanja), ker se tam srečaš s svojimi glasbenimi kolegi in mentorji. APZ France Prešeren je šel v zadnjih letih skozi temeljito pomladitev in veliko preudarnosti je bilo potrebne za presojo, kdaj je zbor pripravljen za takšno tekmovanje. Med pripravo smo šli skozi različne procese. Vsaj eno leto smo se psihično, če ne glasbeno, pripravljali (manipulacija je metodološka spretnost 🙂 …) in prek svoje priprave smo se začeli veseliti procesa, ne cilja; v Maribor nismo šli zato, da bi se primerjali. Zbor se je tako zelo povezal in neverjetno napredoval v primerjavi s preteklimi, tudi zahtevnimi projekti in programi. Tekmovanje je prineslo prerojeno vzdušje v zboru. Do Naše pesmi smo imeli zelo barvito starostno sestavo, po njej pa se je od nas poslovila še zadnja generacija starejših pevcev.

Tomaž Pirnat: Izhajam iz manjšega bazena pevcev in Naša pesem je res nagrada, več že težko dosežeš pri nas, pevce moraš nagraditi tudi tako. Tudi rezultate razumejo, cenijo izjemno občinstvo in odzive (lastne in mnenja žirije). Moj zbor sicer nerad tekmuje, a tako rastemo. Nismo navajeni zelo visokega tempa, vendar pri pripravi na Našo pesem lahko tempo malo »naviješ«. To je praznik in druženje, ideje, učenje, lepota glasbe – počutiš se, kot da si doma. Že ko se zbor prijavi na tekmovanje, je za eno stopnjo boljši, ker se usmeri na to pot.

Krištof Strnad: Našo pesem sem doživel kot proces rasti zbora, ne samo kot uvrščanje in primerjanje. Še posebej, ker sem z novo sezono samostojno prevzel zbor. Začel sem svojo pot in začel graditi – videl sem jasno sliko, kako bo delo steklo. Neke noči sem po koncertu, ob treh, štirih zjutraj, napisal sporočilo: »Kaj misliš, če bi šli na Našo pesem? Kaj lahko dam zboru, da bomo zrasli kot ekipa, da se bomo navadili eden na drugega?« Prej nisem imel nič dirigentskih izkušenj, to, da prevzamem zbor, je bila pobuda pevcev in mame. Tudi, ko smo prišli na tekmovanje, sem vnaprej pripravil zbor na razmišljanje, da gremo podelit lepo petje med ljudi in se povezovat z zbori. Na Naši pesmi je zborovska publika najbolj hvaležna, ljudje si želijo, da so zbori dobri. Na odru zgolj zajameš njihovo energijo in greš dalje.

Mešani zbor Vokalne akademije Ljubljana, zb. Ana Bec** (na tekmovanju), Tine Bec
Foto: Janez Eržen
Primorski Akademski zbor Vinko Vodopivec, Ljubljana, zb. Jakob Barbo**
Foto: Janez Eržen

Kako pomembno pa se je predstaviti prav na domačih odrih?Helena Fojkar Zupančič: Odgovornost slovenskih dirigentov je, da se udeležujejo slovenskih tekmovanj. Mi smo tisti, ki dvigujemo sloves. V Maribor pridejo tudi študijske skupine. Smo tisti, ki tekmovanje gradimo, ga naredimo živega. Glede na izkušnje iz tujine so slovenska tekmovanja zelo dobro organizirana. Vsak zbor ima ves dan na razpolago svojo sobo za vajo, hostese, ki jih ves čas spremljajo, in podobno.

Če se dotaknemo programov – ali se vam zdi, da se je skozi šest desetletij zgodil kakšen premik, sprememba konceptov? Ali smo bili letos deležni kakšnega drznejšega izbora skladb?

Marko Vatovec: Pogosto se pojavijo določeni trendi – ključne osebnosti zacvetijo, s svojim delom zaznamujejo obdobje in za seboj potegnejo nekaj vzorcev. V preteklosti so močan pečat pustili npr. Jože Fürst, Stojan Kuret, Ambrož Čopi, njihove programske usmeritve pa so se nato pri različnih zborih po Sloveniji ponavljale v več različicah.

Pri izbiri repertoarja bi morali bolj spodbujati sodobne skladatelje – ne le mladih, ampak vse, ki ustvarjajo kakovostno glasbo za zbore. Pogosto se na Naši pesmi pojavi nova »zvezda«, ki nato kroži po zborovski sceni, a se ob tem sprašujem: Kdaj smo nazadnje slišali »slovenske klasike«? Kdo danes še poje Srebotnjaka, Lipovška ali Mihelčiča? Če jih ne bomo izvajali mi, jih ne bo nihče. Mogoče zvenim preveč kritično, koncept programa namreč deloma določajo pravila tekmovanja. Pes gre tja kamor hoče gospodar … Letos izrazitih novih konceptov nisem opazil, spomnim pa se nekaj dobrih. Mogoče bi izpostavil še gib. Nisem pristaš, da mora gib za vsako ceno spremljati petje. To je zame radikalnost, ki mi ni preveč všeč.

Ali v teh letih opazite napredek pri zborih v načinu nastopa, odrski prezenci, vokalni tehniki?

Marko Vatovec: V resnici je to težko primerjati. Spomnim se posnetkov iz začetka kariere (radijski komorni zbor) in je videti napredek na področju vseh prvin. Imamo zelo dobro postavljeno visoko sredino, veliko zelo dobrih zborov, nimamo pa neke špice, za katero bi rekli, »tile bodo pa zagotovo odnesli zmago na mednarodnem Mariboru«. Ampak navsezadnje se mi to ne zdi najpomembnejše. Na tekmovanju vedno zmaga glasba: če se z glasbo dotakneš ljudi, se dotakneš tudi žirije. To pa se bo zgodilo takrat, ko ne bomo tekmovali, ampak želeli pokazati najboljše, kar zbor zmore. Glavni smisel naše dejavnosti je to, da skupaj ustvarjamo glasbo in se povezujemo, tudi z občinstvom. Večina občinstva pride poslušat glasbo, in ne gledat, kdo bo zmagal.

Komorni zbor Cantabile*, Rogaška Slatina, zb. Andreja Došler**
Foto: Janez Eržen
Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem (ženski zbor), Koper, zb. Ambrož Čopi
Foto: Janez Eržen

Helena Fojkar Zupančič, ali zbor pripravljate tudi skozi oči žirantke? Ali se vas kot poslušalko glasba dotakne drugače kot žirantko?

Helena Fojkar Zupančič: Odkar sem aktivnejša, se manj vznemirjam, sem bolj sproščena. Noben žirant se ne sme ukvarjati z ozadjem zbora, 15 minut na odru namreč ne določa usode mojega zbora. Ti sicer nekaj pove, lahko situacijo prevetriš, premisliš, vendar te ne določa. Kot žirant vedno pogledaš tudi program: Kako je sestavljen, kakšna je dinamika zaporedja, ali npr. je vse v isti tonaliteti, kakšno je notranje vzdušje sporeda? Ali morajo biti res vse skladbe zahtevne ali lahko občinstvu dovoliš tudi malo sprostitve? Dovolj je, da je ena skladba težka in potem zgradiš lok. Tako program deluje na občinstvo in žirijo kot neki glasbeni razpon, dogodek.

Najboljši del vloge žirantke je takrat, ko ne gledaš več v note, ampak poslušaš. Seveda morajo biti tehnični elementi dobro pokriti, a lahko tudi uživaš. Biti moraš čustveno in hkrati intelektualno odprt.

Kako pa nastop na slovenskem državnem tekmovanju doživljate dolgoletni udeleženci? Ali je z leti težje ali lažje?

Simona Rožman Strnad: Z leti ni čisto nič lažje, ko v prvi vrsti vidiš svoje kolege. V Mariboru pravimo, da imamo dve žiriji: uradno žirijo tekmovanja in svoje kolege poslušalce. Vedno perfektno, veličastno, z ogromno spoštovanja. Prvi koraki iz zaodrja na oder so vedno težki, vendar se potem sprostijo. To vzdušje, ki so ga že vsi opisali, je res neopisljivo. Tako kot je v Mariboru, ni nikjer. To je prestiž, ki ga moramo biti veseli.

Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka Cerklje, zb. Neža Križnar Ristič
Foto: Janez Eržen
Vokalna skupina Remšnik*, zb. Martina Mrakič **
Foto: Janez Eržen

Na Naši pesmi  se izpostavimo tudi ocenjevanju. Pogosto se zgodi, da pevci kritizirajo rezultate. Ali zaupate žiriji ali pa se vam kdaj zazdi, da se je »spet zgodila kuhna«?

Erik Šmid: S tem se nismo veliko ukvarjali. Sem se pa vsakega kolega neizmerno razveselil, ko sem ga srečal. Tudi žiranti so lahko zelo raznoliki, en del ocene je gotovo tudi glasbeni okus in preference. Nekaj je gotovo merljivega dela, vendar se vseh žirantov ne moreš dotakniti na enak način.

Klara Maljuga: Zelo zdravo je razmišljati, kaj se dogaja v zboru že prej. Ali pevci obiskujejo koncerte drugih zborov? Če veš, da pevci ne obiskujejo drugih koncertov, potem njihovo mnenje težko vzameš za tehtno. Če bi bil en žirant drugačen, bi bili tudi rezultati drugačni. Težko je obračati starejše pevce, mlajši so bolj odprti in dovzetnejši za hec. Odvisno tudi, kakšen je resničen interes pevcev.

Krištof Strnad: Pri glasbi gre za lep preplet naravnih pojavov (alikvotni niz), je jezik sporazumevanja, ki neposredno deluje na čustva (lahko brez razumskega dela). Seveda se do neke mere nastopu prepustijo tudi žiranti, vsak bo imel tudi osebne preference, ki bodo vplivale na oceno. Ko bereš kritike oziroma ocene žirije, izpostaviš tisto, na čemer bo zbor rastel. Mnenja se razlikujejo. Ocenjevalec ne ve, ali si imel tri tenorje bolne. Sam pa veš, česa je zbor zmožen. Petje v večjih zasedbah je dolgotrajen proces in vsaka povratna informacija je dobrodošla. Vzameš pa potem tisto, kar ti bo pomagalo pri rasti.

Danes imamo ogromno število zlatih in srebrnih zborov. Ali gre res za takšno rast v kakovosti?

Marko Vatovec: Zagotovo ima marsikdo strahospoštovanje do tega odra in nekateri gredo raje na kako tekmovanje v tujino, ker bodo tam dosegli boljši rezultat. Naša žirija je vedno stroga z ocenami (92 je skoraj že meja), četudi so nastopi res dobri. Zakaj imamo pri zborih med 95 in 100 točkami »vakuum«, prazen prostor? Godbe, na primer, redko dosegajo pod 85 točk.

Helena Fojkar Zupančič: Žiranti se vedno pozanimamo, kakšni so kriteriji točk in zato vemo, kaj na mednarodni ravni pomeni »good«, »very good« in »excellent«.

Kaj pa je tisto prvo, kar na odru naredi vtis?

Helena Fojkar Zupančič: Znamenita norveška dirigentka je nekoč dejala, da se nastop zbora začne s prvim stopalom in konča z zadnjo peto, ki gre z odra. Pomembno je, kako prideš na oder, tudi hitrost hoje, kako si viden, s pravo mero samozavesti …, od tega je tudi odvisno, kako boš deloval na odru.

Zakaj pa imamo toliko zlatih zborov? Slovenski zbori so danes dejansko boljši kot pred 30 leti. Imamo veliko izobraženih pevcev (nekdaj solopetje ni bilo tako razširjeno), zborovski dirigenti so bolj izobraženi in več jih je. Glede objektivnosti ocenjevanja pa ne spreglejmo, da je v Mariboru pet žirantov, zato končna ocena vseeno drži. Kaj pomeni 95 točk? Spomnim se, da se mi je zdelo vse popolno, pa je predsednica rekla, da je nad 95 »vakuum«. Sem pa tudi doživela, da je eden od žirantov dal najvišje ocenjenemu zboru 100 točk.

Marko Vatovec: Sistem ocenjevanja v Mariboru je po mojih izkušnjah zelo optimalen. Ponekod drugje pa se včasih res vprašaš ali je to realna ocena, ali si poslušal isto tekmovanje.

Akademski pevski zbor Karel Destovnik – Kajuh*, Celje, zb. Matevž Pušnik
Foto: Janez Eržen
Mešani pevski zbor Pomlad Novo mesto, zb. Alenka Podpečan
Foto: Janez Eržen

Zadnje čase na odru vidimo veliko koreografij, tudi takih, ki jih skladatelji ne predvidevajo. Kako vas to nagovarja?

Helena Fojkar Zupančič: Včasih me ne nagovori. Opazi se, če škodi petju. Koreografija mora biti v službi glasbe in jo mora podpirati ali imeti simboliko, prinesti novo energijo … Zdaj smo priča temu, da se koreografija dodaja skladbam, ki niso primerne zanjo. Prej se moramo vprašati, ali ne bomo več izgubili kot pridobili.

Tomaž Pirnat: Če skladba nima predvidene koreografije, moraš dobro premisliti, preden jo dodaš, sicer lahko z njo samo onemogočaš petje. Včasih je pa posledica ta, da, če sem malo sarkastičen, ostane od izvedbe samo še koreografija.

Helena Fojkar Zupančič: Zadnji mariborski grand prix pa je bil vrhunski kljub koreografiji. Morala sem kar zapreti oči. Žirija na tekmovanju vedno ocenjuje petje, ne koreografij.

Erik Šmid: Z dveh različnih tekmovanj sem od dveh različnih žirantov dobil podoben komentar za oba zbora, da se mladi dirigenti, ki delamo z mladimi zbori, temu ne moremo in ne smemo izogniti. Teža in preudarnost dirigenta pa je, da zna preceniti, kdaj to uporabiti. Žirant ne ve, kakšna je diagnoza zbora. Včasih kakšen gib reši vokalno-tehnični problem. Žirant ocenjuje petje, vendar je na kakšnih tekmovanjih pomemben tudi celosten vtis … Vidikov je gotovo več.

Marko Vatovec: Nimam nič proti koreografiji, vendar mora biti domišljena. Počutim se izzvan s tem generacijskim prepadom. Peli smo Orfeja s Komornim zborom – težava nastane, če koreograf ne zna dobro naučiti zbora. Sam gib je v redu in tudi sama glasba je v redu.

Krištof Strnad: Zanimivo mi je, kako s tem, ko imamo vedno več koreografij, vzgajamo občinstvo. Tudi dirigenti čedalje več pozornosti namenjamo vizualni predstavi zbora. Na dolgi rok vzgajamo tudi poslušalce, ki pridejo koncert bolj gledat kot poslušat.

Ali naj torej v svet vnašamo čimveč impulzov ali naj glasbo ohranimo »čisto«?

Tomaž Pirnat: To se mi zdi zelo pomembno vprašanje. Res je, da gre vse v to smer. Mladina gleda video brez glasbe … Impulzi so močnejši, zato težje dostopamo do ljudi s prvinsko glasbo. Mislim pa, da je treba najprej pokazati glasbo.

Marko Vatovec: Treba je upoštevati tudi značilnosti okolja, v katerem živimo. Tudi temu se je treba prilagajati. Razmisliti, kaj pričakuje organizator, ko oblikuje celostno podobo. Noben poslušalec ne pride samo poslušat. Posluša lahko doma zvočni posnetek, zakaj bi gledal, kako nekdo igra oziroma poje, medtem ko je globoko v notah. Ne moramo se izogniti vizualni komponenti. Na tekmovanju najprej vidiš, kako pride zbor na oder – že ob prihodu začutiš energijo in povezanost ali pa strah.

Krištof Strnad: Razlika je v tem, ali gre za gib, ki podpira glasbo, ali samo za energijo. Pogosta so pričakovanja, da je noviteto treba obogatiti s koreografijo, da bo še bolj efektivna. Ko smo npr. z dirigentom Stephenom Laytonom brali skladbo, nam ni pustil gledati v note. Morali smo mu pozorno slediti. Še bolj pomembno, kot gledati dirigenta, pa je spremljati ostale pevce – tako si podajamo energijo in jo prenašamo na občinstvo. Mi sami moramo muzicirati, nima smisla, da smo samo »pajaci«.

Klara Maljuga: Koreografija gest dirigenta prav tako vpliva na zvok. Včasih so tudi geste dirigenta v napoto. Če so geste, koreografija podporni, bodo zvok nadgradili.

Pevski zbor Veterinarske fakultete Phrenicus*, Ljubljana, zb. Katja Bogovič**
Foto: Janez Eržen
Mešani pevski zbor Bistrica ob Sotli*, zb. Špela Drašler**
Foto: Janez Eržen

Povedali ste, da na Naši pesmi obstaja še druga »žirija«, to je res dobra strokovna publika, ki ocenjuje po svoje. In ko slišimo rezultate, se včasih kakšno mnenje razlikuje od tistega v žiriji.

Tomaž Pirnat: Tudi če se mnenje občinstva razlikuje, še vedno spoštuješ mnenje žirije. Povečini pa smo blizu ideji žirije. Redkokdaj se zmotimo v barvi plakete. Občinstvo vedno reagira na dobro izvedbo in jo res nagradi, mislim pa, da dobro poteka tudi ocenjevanje. Že če žirija posluša samo občinstvo, lahko napiše oceno.

Kakšna je vloga Akademije za glasbo pri oblikovanju slovenskih zborovodij, tudi glasbenih pedagogov ali kandidatov iz drugih poklicev, ki so se došolali? Marko Vatovec, ste se kdaj vprašali, ali mlade dirigente med študijem dovolj »opremite«?

Marko Vatovec: To je zelo kompleksno vprašanje. Zagotovo nikoli ne naredimo dovolj, vedno bi se dalo več. S Sebastjanom Vrhovnikom se že deset let ukvarjava s tem, kako bi dirigenti pridobili več glasbene prakse (vsaj enkrat na teden izdelovali tehtno literaturo z ansamblom). V Stockholmu lahko na dober teden doživite vsaj dva Bachova pasijona, pri nas pa temeljnih glasbenih del ne slišimo pogosto. Naše okolje ponuja določene pogoje, s katerimi poskušamo narediti čim več, kot le lahko. Naši študentje lahko z Zborom Slovenske filharmonije izvajajo izpite, npr. magistrski koncert. Na glasbeni pedagogiki imajo celo več možnosti dela z (otroškimi) zbori. Pri vseh študentih poskušam enako zavzeto predajati svoje znanje, vendar ga ne sprejemajo vsi enako. Nekateri kažejo več zanimanja in na koncu je pomembno, kaj bodo naredili sami. Lahko sem kažipot, vendar ne morem delati namesto njih. Ali bodo kaj odnesli od vokalne tehnike, je v veliki meri odvisno od njih samih. Živo se spomnim Sebastjana, ki je šel na svojo prvo Našo pesem z MePZ Cantemus. Bil je študent četrtega letnika Akademije in me vprašal, kaj mislim, kaj bi naredil … Bil sem zelo vesel, dal sem mu nekaj sugestij, vendar je na koncu vse naredil sam.

Helena Fojkar Zupančič: Tudi sama sem hotela izpostaviti, kaj vse lahko študentje dobijo, če le želijo, v veliki meri je to odvisno od njih samih.

Kaj je torej tisto, kar loči študenta od študenta? Kdo ima dobre temelje?

Marko Vatovec: Ne veš vedno. Za nekatere med študijem niti ne slutimo, da se bo pri njih pozneje zgodil velik preboj. Nato pa odidejo na študij v tujino in včasih kdo od njih pride nazaj čisto prerojen. Tisti, ki jih področje zanima, niso aktivni samo v šoli, temveč tudi zunaj nje in začnejo že prej delati kot zborovodje.

Mešani pevski zbor Viva Brežice, zb. Krištof Strnad**
Foto: Janez Eržen
Komorni zbor Glasis, Markovci, zb. Ernest Kokot
Foto: Janez Eržen

Koliko je bilo poleg izobrazbe na Akademiji potrebne lastne zavzetosti, da ste se postavili pred zbor?

Erik Šmid: Mislim, da deloma »okužen« že prideš na Akademijo. Zelo pomembno se mi zdi, da so določeni formalni predmeti dali veliko širine. Vsak od nas pa bi si želel »z današnjimi možgani« iti še enkrat skozi celoten sistem.

Klara Maljuga: Akademija ti da velik uvid, koliko imaš priložnosti za skromnost; kljub vsem načeloma formalnim odnosom so ti tudi pozneje odprta vrata za nasvete, to je nekaj dobrega. Ko se odločaš za študij zborovskega dirigiranja, pa se ne zavedaš čisto, da gre za večerno delo …, tega se zaveš šele pozneje. Zelo pomemben del znanja je tudi učenje z zborom, česar Akademija še ne vključuje v predmetnik. Pa tudi, kako kot samostojni kulturnik črpati sredstva, mi je še vedno uganka.

Krištof Strnad: Eno leto sem imel v sklopu glasbene pedagogike stik z zborovskim dirigiranjem (osnove shem). Akademija mi je dala veliko predvsem na področju spoznavanja različnih zvokov (kompozicija). Sicer pa je preprosto treba izven študija področju posvetiti še veliko dodatnega časa. Ravno to naredi razliko med svetovno uspešnimi glasbeniki in ostalimi. Zahteva veliko predanost stroki, poleg usvajanja osnov, ki jih dobimo na Akademiji. Večkrat si rečem, da tako kot mora pianist vaditi več ur na dan, moraš tudi ti dodatno vložiti več ur na dan – ob tem ne samo komponiraj, ampak tudi analiziraj, preučuj, poslušaj … V glasbi si res neprestano aktiven, skoraj ves dan si v službi. Ko se vprašam, zakaj sem šel v glasbo, je moj odgovor: zato, ker je to moja ljubezen, to je lepota tega poklica, je hobi in služba.

Kaj je bilo ključno za vaše izoblikovanje v zborovskega dirigenta?

Tomaž Pirnat: Menim, da morajo imeti študenti nujno možnost delati s svojim zborom. Eno je delati z izobraženimi pevci, drugo pa z neizobraženimi – in slednjega se ustrašijo. V praksi je zelo realno, v smislu: »nauči teh 10 taktov teh 40 pevcev«. Dobro bi bilo, da bi vsem študentom lahko ponudili to možnost, ker ne bodo vsi imeli vrhunskih zborov. Sam sem se dirigirati učil predvsem iz lastnih napak. Med predavatelji so eni več pozornosti namenili sami glasbi, drugi metriki, tretji muziciranju … Bilo je (pre)malo časa, da bi se lahko vsega naučil, tudi precej naporno, ampak na koncu se vsak trud pozna. Če si zapomnimo tri odstotke vsega slišanega, smo lahko srečni.

Vokalna skupina Ad Hoc*, Žalec, v. s. Matevž Rebevšek**
Foto: Janez Eržen
Mešani pevski zbor Obala Koper, zb. Andrej Makor**
Foto: Janez Eržen

Spregovorimo še nekoliko o izobraževanjih: imeli smo državne zborovske seminarje na izbrane teme, tam nabirali literaturo, se družili, zasnovali skupne projekte, se spoznali med seboj … Danes tukaj skupaj ustvarjamo odlično vzdušje. Kako vidite današnjo obliko Dneva slovenskih zborovodij? Kam se še hodite izobraževat?

Klara Maljuga: V prvi vrsti bi rekla, da me je Tomaž Faganel spodbujal iti prek meja in mi odprl čisto drugačen svet. Plačala sem prevajanje sprejemnega pisma za mladinski komite ECA, in sodelovanje v tej organizaciji je bila zame res dragocena izkušnja, pokazalo mi je, kako majhna sem v resnici. Take izkušnje bi bilo škoda zadržati zase, dobro se počutim, če jih lahko delim. Tudi sicer ima vsak, ki ga poznam, kaj koristnega povedati, hvaležna sem npr. za kritike po koncertih, marsikdo ti kaj zanimivega predlaga, pokomentira. Na mednarodnem projektu Leading voices na Nizozemskem nas je bilo 40 Slovencev, za vedno si bomo zapomnili, kdo smo šli.

Kakšne možnosti izobraževanj v Sloveniji pa ponuja JSKD?

Mihela Jagodic: Ko se je število udeležencev na osrednjih zborovodskih seminarjih JSKD pred leti začelo zmanjševati, število zborovodij brez znanja pa večati in en konec tedna ni bil dovolj za zapolnitev vrzeli, so bile ustanovljene regijske dirigentske šole v obsegu 40 učnih ur. Takrat smo vzpostavili sistem šole za vokalno tehniko, solfeggio (za pevce) in dirigiranje. Vokalna tehnika je ponujena tam, kjer je dovolj pobud, za solfeggio pa ni preveč povpraševanja. Z Dnevom slovenskih zborovodij bomo gotovo nadaljevali, za šolske zbore bo še naprej skrbela svetovalka na ZRSŠ Inge Breznik, mojstrske tečaje pa pokrivata Akademija za glasbo in Glasbena matica Ljubljana, saj JSKD ne more organizirati vsega.

Za mednarodni prostor veliko izobraževanj prireja Evropska zborovska zveza ECA, vsi dogodki so vedno zelo izpostavljeni. Večji dogodki v letu 2025:

– Konec marca 2025 je v Dallasu potekala konferenca ameriških dirigentov, ki se je običajno udeleži okoli 4000 ameriških dirigentov, zajema pa tudi izjemno obsežno razstavo notne literature.

– Julija 2025 bo v Estoniji ponovno zaživel odličen izobraževalni projekt Leading voices (pred leti so se prve izvedbe v precejšnjem številu udeležili tudi slovenski zborovodje). Nastal je iz festivala Europa Cantat in prerastel v samostojni dogodek. Europa Cantat ostaja festival za pevce, Leading voices pa je namenjen skladateljem, organizatorjem, pevskim pedagogom … Obsega številne delavnice in predavanja in bo tokrat združen z velikim laponskim festivalom, ki je del odprtja dogodka. Je enkratna priložnost za vse, ki se intenzivneje ukvarjajo z zborovsko glasbo.

– V Italiji pa konec avgusta organizirajo mojstrski tečaj, ki ga bo vodil dirigent Māris Sirmais.

APZ France Prešeren Kranj, zb. Erik Šmid**
Foto: Janez Eržen
Mešani pevski zbor Zarja Šentvid pri Planini, zb. Matevž Pušnik
Foto: Janez Eržen

Ob zaključku okrogle mize so udeleženci odprli še nekatera vprašanja.

Kako pridobiti sredstva za organizacijo seminarja za svoj zbor? Možna je prijava na projektni razpis JSKD, pri čemer se načeloma takšna izobraževanja podprejo. Možna je tudi prijava na Erazmus+, ki nudi finančna sredstva za te namene.

Predstavljena je bila zamisel študijske poti v Talin na Leading voices, pri čemer bi bil dobrodošel vodja, ki ima pregled nad programom in zna odpirati aktualna vprašanja in teme za diskusijo.

Vedno težje je stanje v šolskih zborih, njihova kakovost vidno pada, treba bi bilo že v osnovni šoli vzgojiti pevce, ure pevskega zbora pa ohraniti sistemizirane. V pogovorih je že pobuda Akademije za glasbo in JSKD, da skupaj vložita pritožbo na Ministrstvo in organizirata sestanek.

Želja je tudi po tesnejšem sodelovanju s Pedagoškima fakultetama v Mariboru in Kopru – premalo je sodelovanja in obveščanja o novostih, v katere bi bilo vključenih več ustanov.

Tudi te odprte sklepne teme so pomembne. Zahtevajo proaktivnost in vsa možna orodja za spremembe. Za prihodnost zborovskega petja se ni bati, dokler bomo imeli take zborovodje.

Se vidimo tretji konec tedna v januarju 2026!

Vokalna skupina A cappella, Rače, v. s. Tone Žuraj
Foto: Janez Eržen
Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, zb. Klara Maljuga**
Foto: Janez Eržen

_______________

* Prvi nastop zasedbe na Naši pesmi
** Prvi nastop zborovodje na Naši pesmi