Na njegovem domu v Škednju (danes predel mesta Trst) so se srečevali glasbeniki, pisatelji, kulturniki, kot so bili člani družine Kosovel ali Marij Kogoj. Bil je urednik revije Grlica, učitelj priznanih glasbenikov. Kljub temu je o Ivanu Grbcu doslej temeljiteje pisal le njegov učenec Pavle Merkù, njegovo umetniško delo pa je preživelo v obliki občasnih izvedb ali omembe. Skromno bibliografijo o tržaškem umetniku je zdaj obogatil skladatelj Andrej Makor, ki je za svojo diplomsko nalogo izbral ravno življenjsko in umetniško zgodbo Ivana Grbca. Študijo je ob petdesetletnici Grbčeve smrti izdalo škedenjsko kulturno društvo, ki nosi ime po skladatelju in domačinu. Prvi del knjige raziskuje življenje Grbca in okolje, v katerem je deloval. Drugi del pa nosi pečat avtorja – skladatelja – z analizo nekaterih Grbčevih skladb in s katalogom del. Publikacijo dopolnjuje še povzetek v italijanskem jeziku.
Grbec je označen kot »motivator« glasbenega življenja v Trstu: na pedagoškem področju, a tudi kot pobudnik kulturnih srečanj, na katerih je promoviral nove ideje in gibanja. Sam je ostal vezan na bolj tradicionalne načine pisanja, z zanimanjem pa je gledal na inovativne pristope. Trudil se je za vzgajanje mlajših generacij in je v ta namen združeval otroke iz tržaškega okolja v zbore. Zanje je pisal skladbe, ker je čutil pomanjkanje primerne literature za otroške in mladinske zasedbe. Z njim je študiral tudi takratni kaplan Dušan Jakomin, ki je v zamejskem prostoru postal referenčna kulturna osebnost. Med njegovimi učenci pa so bili tudi skladatelji Ignacij Ota, Zorko Harej, Stane Malič in drugi.
Grbec se je izšolal v Kopru, delal je na Hrvaškem, kjer se je preživljal s pedagoško in kulturno dejavnostjo v času, ko je fašistična oblast onemogočila poučevanje slovenskih učiteljev v Trstu. S Srečkom Kumarjem je v tridesetih letih v Zagrebu soustanovil revijo za otroške in mladinske zbore Grlica. V povojnem času pa je v Trstu urejal otroško revijo Galeb.
Vzgajanje mladih je bilo njegovo poslanstvo in je pri tem sledil načelom kakovostnega in resnega dela, zato se je v svoji publicistični dejavnosti odločno in ostro zoperstavljal populizmu in diletantizmu. Zaradi brezkompromisnih stališč se je sam oddaljil od referenčnih tržaških ustanov. Po vrnitvi v Trst se je njegova izoliranost dodatno izostrila, saj se po dolgi in prisilni odsotnosti ni utegnil več sprijazniti s spremenjenimi razmerami in usmeritvami glasbenega in šolskega okolja.
Mladim je posvečen večji del njegovega zborovskega opusa (skladbe, priredbe, igre, med katerimi ima posebno mesto V kraljestvu palčkov po Ribičiču), ki obsega tudi skladbe za mešani zbor, samospeve, kantate, klavirska dela. Poglavje zase je njegovo zanimanje za zbiranje ljudskega gradiva: zapisal je namreč na stotine ljudskih napevov iz tržaškega in hrvaškega okolja. Pomanjkljivo in površno obravnavanje tega bogastva s strani Štrekljeve zbirke je bilo zanj veliko razočaranje.
Foto: arhiv Založbe tržaškega tiska
»Milina in neizprosnost sta se v njem čudovito spojili v enkraten značaj,« je o svojem učitelju zapisal Pavle Merkù, ki ima največje zasluge pri vrednotenju lika in dela Ivana Grbca. Njegovi spomini, analize, raziskave predstavljajo temelj diplomske naloge Andreja Makorja, ki je črpal tudi drobce informacij in spominov iz drugih, pisnih in ustnih virov, da bi orisal čim bolj dokumentiran portret o osebnosti, ki je velikokrat ustvarjala v senci drugih umetnikov in katere velike zasluge so zato ostale v glavnem nezapisane. Grbec je bil zaradi zgodovinskih in osebnih okoliščin verjetno prava oseba v napačnem času, zato je vsaj postumno vrednotenje njegovih prizadevanj dočakan poklon, ki se mu je Makor posvetil predvsem z željo po ustvarjanju berljive knjige. Izdaja je opremljena s fotografijami iz družinskega arhiva Ivana Grbca, arhiva škedenjskega kulturnega društva in zgodovinskega odseka NŠK.
Foto: arhiv Založbe tržaškega tiska
Notna zapuščina je razpršena, kot nam je povedal avtor knjige: »Nekatere skladbe so bile izdane v Naših zborih v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih. Verjetno je bil pri tem zaslužen Merkù, ki je po njegovi smrti intenzivno zbiral to gradivo. Samospeve je izdal v dveh zbirkah pri Društvu slovenskih skladateljev. Takrat je izdal tudi zbirko ljudskih napevov. Druge izdane skladbe najdemo v zagrebški Grlici in v reviji Galeb, kjer je oblikoval šolski učni načrt s skladbami za različne stopnje. Na glasbenem oddelku NUK-a hranijo izdajo igre V kraljestvu palčkov iz leta 1922 s sitotiskom Avgusta Černigoja. Na glasbenonarodopisnem inštitutu SAZU najdemo njegova zvezka ljudskih pesmi: besedila so vsa, napevi pa so pomanjkljivi. Ostalo so rokopisi. Ko bi se lotili izdajanja, bi se najprej soočili z vprašanjem izbire najboljše različice vsake skladbe, saj je Grbec stalno popravljal in dopolnjeval svoja dela. Druga težava pa je v tem, da je v njegovem opusu veliko nedokončanih skladb, med katerimi sta tudi kantati Mornar in Lepa Vida.«
Foto: arhiv Založbe tržaškega tiska
Grbec se je navduševal za novosti, sam pa je pisal v bolj tradicionalnem slogu, po načelih Riemannove metode. Sodobnejše prijeme je prepuščal kolegom, ki jih je občudoval, a s katerimi se ni skušal pomeriti v komponiranju, in to kljub temu da je študiral in se izpopolnjeval z raznimi priznanimi mojstri, med katerimi sta na primer Blagoje Bersa ali operni skladatelj Antonio Smareglia. Prepoznal pa se je v vlogi kulturnega motivatorja in se v spomin zapisal predvsem s prizadevno pedagoško in zborovodsko dejavnostjo v rodnem Škednju. Zagotovo ni našel veliko sorodnih duš in tržaški glasbeni ambient ni bil nikoli podoben njegovemu idealu, kot pojasnjuje Makor: »Grbec je imel svoj maksimalistični program. Želel je, da bi publika in predvsem mladi spoznali in vzljubili glasbo svojega časa. Ni prenašal populističnih dogodkov, saj je bila visoka kultura po njegovem mnenju sredstvo za emancipacijo in potrjevanje dostojanstva Slovencev v Trstu. Prišlo je tudi do spora z Glasbeno matico. Ustvaril je zato lastni krog enako mislečih umetnikov, kjer so se rojevale nove ideje, ki so se z vzponom fašižma in izseljevanjem mnogih kulturnikov širile še na Jugoslavijo. Ko se je po vojni vrnil nazaj, je naletel na veliko praznino. Posvetil se je vzgajanju otrok v zborih, z mestom in kulturnim okoljem pa ni več našel skupnega jezika. Zvest samemu sebi in svojim načelom se je postopoma zaprl vase, nazadnje se je z delom na polju vrnil v naravo, kjer je njegova samotarska duša našla mirno zavetje.«
