28. avgusta je umrl dr. Edo Škulj, duhovnik in glasbenik, muzikolog, publicist, urednik, pedagog in organist.
Rodil se je 23. maja 1941 v Podsmreki pri Velikih Laščah v družini učitelja, ki se je leta 1947 prek Koroške in Italije preselila v Argentino, v Buenos Aires. Tam je obiskoval osnovno šolo, po njej gimnazijo v bližnji La Plati, kjer je leta 1958 maturiral. Stopil je tudi na glasbeno pot, pel v zborih, igral harmonij in med študijem teologije v slovenskem semenišču v Buenos Airesu oz. v njegovem predelu Adrogueju vodil zbor. O božiču leta 1965 je pel novo mašo. Dve leti je pastoralno deloval v Združenih državah Amerike, nato pa v Rimu kot eden prvih slušateljev novega slovenskega zavoda Slovenik študiral na Papeškem inštitutu za sakralno glasbo, diplomiral z oceno summa cum laude in leta 1972 doktoriral z disertacijo o skladatelju Stanku Premrlu in njegovi glasbi. Po letih v Rimu je zapolnil kadrovsko vrzel in kot duhovnik skrbel za pastoralo Slovencev izseljencev in zdomcev v nemški pokrajini Hessen oz. na širšem področju Frankfurta.
Jeseni leta 1975 se je odzval povabilu takratnega ljubljanskega nadškofa Pogačnika in se vrnil v Ljubljano v stolno župnijo sv. Nikolaja, imenovan je bil za stolnega vikarja in postal kaplan ter bil ob duhovniški službi kot organist oz. spremljevalec občestvenegea petja več kot 30 let del stolne cerkvene glasbe. Ob tem je začel s pedagoškim delom, najprej na Orglarski šoli v Ljubljani, kjer je do preloma tisočletja bodoče organiste in zborovodje uvajal v glasbeno zgodovino in zgodovino cerkvene glasbe, v nauk o inštrumentih in organografijo. Leta 1976 je prav tako na pobudo nadškofa oživil revijo Cerkveni glasbenik, po letu 1945 zamrlo, sicer pa našo glasbeno revijo z najdaljšim stažem izhajanja, jo skrbno in požtrvovalno urejal 26 let ter z usmeritvijo revije, vsebino člankov in objavljenimi skladbami vplival na takratno cerkvenoglasbeno prakso. Sodeloval je tudi v več škofijskih odborih in komisijah, katerih delo je bilo povezano s cerkveno glasbo.
Od leta 1989 je bil Edo Škulj šest let tajnik Teološke fakultete, sodeloval je pri ponovni vključitvi fakultete med članice Univerze v Ljubljani, skrbel za njeno raziskovalno dejavnost in podiplomski študij. Leta 1998 je postal znanstveni svetnik te ustanove. Ob delu na fakulteti je bil dolgoletni organizator tematsko raznovrstnih, tudi v glasbo naravnanih znanstvenih simpozijev Slovenske teološke akademije v Rimu in urednik simpozijskih zbornikov.
Leta 1985 je v načrtih za obeležitev 400-letnice smrti velikana renesančne glasbe s Kranjske Jakoba Handla – Gallusa leta 1991 na povabilo takratnih vodij inštituta začel sodelovati z Muzikološkim inštitutom Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in postal njegov zunanji sodelavec. Za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae je transkribiral in uredil celotni do njegovega časa znani Gallusov opus ter s tem velikim in posebnim uredniškim dejanjem po Bezecnyju in Mantuaniju in poskusom nekaterih drugih glasbenikov odprl vrata sodobnejšim pogledom na transkripcijo renesančne bele menzuralne notacije. Za izdajo in praktično uporabo je v dvajsetih zvezkih uredil 374 mojstrovih motetov, 100 latinskih posvetnih skladb oz. moralij, 16 maš in zvezek do takrat znanih in dostopnih skladateljevih skladb, ki so se ohranile v prepisih. Dolgoletno življenje z Gallusom, raziskovanje primarnega in sekundarnega gradiva ter predvsem zavedanje o potrebnosti posredovanja virov najširšim uporabnikom, od raziskovalcev do izvajalcev, je Edo Škulj dopolnil s tematskim, vsebinsko razširjenim katalogom Gallusovih skladb, s knjigo komentiranih predgovorov ter zbornikom, v katerem je razen monografskih opusov zbrana vsa najpomembnejša slovenska bibliografija o tem posebnem mojstru renesančne glasbe in omike.
Leta 1993, leto po začetku delovanja Oddelka za cerkveno glasbo, je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani začel študente uvajati v glasbeno paleografijo, predaval pa je tudi organografijo, ki je bila kot disciplina njegova dolgoletna tiha raziskovalna ljubezen. V partnerstvu z Akademijo za glasbo in Teološko fakulteto je soorganiziral in vodil muzikološke simpozije o raznovrstnih slovenskih skladateljih in glasbenikih, po njih pa uredil in izdal dvanajst simpozijskih zbornikov. Od leta 1997–2004 je kot izredni profesor predaval zgodovino glasbe na Oddelku za glasbeno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, bil požrtvovalen svetovalec in mentor številnim diplomantom te ustanove, po neprijaznih zapletih v zvezi z univerzitetnim nazivom, pa so njegovo pedagoško delovanje v Mariboru prekinili.
Leta 2005 je Edo Škulj opustil svoje dotedanje službe in ponovno začel z delom duhovnika v župniji Škocjan pri Turjaku, v župniji, v kateri je bil krščen Primož Trubar in v kateri je pred stoletji deloval tudi Jurij Dalmatin. V novem okolju je ob pastoralnem delu še naprej enako zavzeto in vztrajno raziskoval, tudi javno deloval, pisal, objavljal, urejal in izdajal, še pri različnih založbah, v zadnjem času pa predvsem v samozaložbi. Čez deset let se je ob poslabšanju zdravja preselil v Ljubljano, v dom duhovnikov Mane nobiscum. Še vedno je strokovno deloval, svetoval, pisal in svoj organografski opus v zadnjem času skupaj z Jurijem Dobravcem zaokrožil s sodelovanjem pri obsežni monografiji Orgle na Slovenskem. 28. avgusta je sklenil svoje življenje.
Škuljev raziskovalni, publicistični in uredniški opus je poleg že omenjene celovite izdaje Gallusovih skladb izredno obsežen in zelo pester – v sistemu COBBIS več kot 1000 (!) enot –, plod različnih zanimanj, radovednosti ter raziskovalnih isker, želja in potreb; mnogih od jih se je zavedal in jih prepoznaval v vsakdanjem življenju z glasbo: znanstvene in druge monografije, življenjepisi, študije, razprave, vodniki, študijski priročniki, nepregledno število znanstvenih, strokovnih in leksikoloških člankov z različnih področij glasbe, himnologije, tudi teoloških in zgodovinskih, objave v zbornikih simpozijev, na katerih je predaval. Njegova narava je bila, da je na svoja vprašanja, največkrat glasbena, začel nemudoma odgovarjati z lastnim delom, novim načrtom, izostrenim ciljem in vedno s končnim raziskovalnim rezultatom.
Razen raziskovanja Jakoba Handla – Gallusa, so bila Škuljeva posebna ljubezen orgle, njihov razvoj pri nas, zgodovina in njihovi izdelovalci, protestantska glasba in pesmarice, ki jih je komentirane z zaokroženim znanstvenim aparatom izdal v sodelovanju z Ivanom Florjancem, himnologija, zgodovinsko in izvajalskopraktično, z več sistematično zastavljenimi, tudi historičnimi pesmaricami. Z očesom organista praktika je uredil pesmarici za petje cerkvenega občestva, ki sta še vedno v dnevni rabi. Poskrbel je za obnovitev zborovskega cerkvenoglasbenega repertoarja z izborom in pripravo dvanajstih zvezkov zbirke Cerkvena zborovska pesmarica in obnovljeno Knjižnico Cerkvenega glasbenika, zbirkama, ki se je uredniško otresla cecilijanskih posegov v glasbo npr. Riharja in njegovih nadaljevalcev, zbirko, v kateri so dostopne tudi nekatere nepogrešljive in antologijske skladbe našega splošnega zborovskega repertoarja. Ob omenjenih zbirkah je uredil tudi deset zvezkov slovenske glasbe za orgle Musica organistica Slovenica. Za nameček pa še priložnostne zbirke, od Gallusovih kanonov, do izdaj skladb posameznih manj znanih skladateljev, do kompliacij ter kataložno-leksikalne publikacije, od Bibliografije Cerkvenega glasbenika, dveh leksikonov, do Kazala slovenskih glasbenih revij.
Za svoje delo je Edo Škulj prejel več priznanj: leta 1991 Gallusovo plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, leta 2005 je postal častni kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani, leta 2004 pa je prejel Mantuanijevo priznanje in leta 2017 Mantuanijevo nagrado, ki ju podeljuje Slovensko muzikološko društvo.
Raziskovalno, publicistično in uredniško delo dr. Eda Škulja v glasbi, veliko po obsegu in vsebini, plod velike strokovne radovednosti, sijajne samoorganiziranosti – kako zgodaj je pri svojem delu, med prvimi v glasbi, uporabljal sodobne tehnogolije in pristope – ter brezkompromisne in brezmejne marljivosti, ostaja vsem slovenskim glasbenikom bogat vir in dediščina. Ko se na glasbo Handla – Gallusa ozremo kot izvajalci, je Edo Škulj nepogrešljiv, pravzaprav prva točka tako pomembnega trikotnika raziskovalec – izvajalec – občinstvo, trikotnika, ki se ga pri občudovanju in izvajanju glasbe premalo zavedamo.
