»Najprej dobro opravljeno delo, potem pa vse drugo, če je prgišče posvetne slave ob tem sploh še potrebno …« (Jože Trošt)
Jože Trošt (Col nad Ajdovščino, 12. 5. 1940 – Šempeter pri Gorici, 22. 11. 2023)je v osnovno šolo hodil v rodnem Colu, v takratno nižji gimnazijo v Vipavi, maturiral pa je leta 1959 v Ajdovščini. Z glasbo se je srečal doma, intenzivneje pa v gimnazijskih letih v Vipavi.Študiral je teologijo in bil junija 1966 posvečen v duhovnika. Po letu pastoralnega delovanja v Postojni je med letoma 1967 in 1970 študiral glasbo na Papeškem inštitutu za sakralno glasbo (Pontificio istituto di Musica Sacra) v Rimu in študij zaokrožil z licenciatom cerkvene glasbe, med letoma 1973 in 1977 pa je na ljubljanski Akademiji za glasbo študiral kompozicijo in dirigiranje.
Po vrnitvi iz Rima je bil imenovan za vodjo glasbe v ljubljanski stolnici, razvejano službo regensa chori pa je opravljal 43 let, do leta 2013. Na začetku delovanja je vstopil v cerkveno glasbo pokoncilskega časa, ki se je takrat prilagajala pokoncilskim spremembam liturgije, repertoarno in izvajalsko. Ob tem je postal predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti, takrat še ne spet članice ljubljanske Univerze. Do leta 2003 je študente teologije uvajal v glasbo ter med letoma 1970 in 2002 v semenišču vodil zbor bogoslovcev. Od leta 1974 je 26 let vodil Mešani pevski zbor Anton Foerster, z njim koncertiral, sodeloval v cerkveni glasbi in njegovo kakovost potrdil tudi na zborovskih tekmovanjih. Med letoma 1978 in 1983 je vodil tudi Akedemski pevski zbor Alojzij Mav in več sezonOktet Zvon, s katerim je tudi snemal. Kot dirigent je bil dobrodošel gost številnih slovenskih cerkvenih zborov, združenih zborov in festivalov, na raznovrstnih strokovnih srečanjih cerkvenih glasbenikov predan mentor, na srečanjih cerkvenih zborov pa dragocen svetovalec.
Ob glasbeno-pedagoškem delu na Teološki fakulteti je leta 1971 na pobudo takratnega ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika, najprej v zunanji obliki glasbenega tečaja, nato pa z razvejanim kurikulom, oživil delovanje ljubljanske Orglarske šole, jo do leta 2012 vodil, predaval glasbenoteoretične predmete in zborovodstvo ter s sodelavci v glasbo uvedel več kot tisoč slovenskih cerkvenih glasbenikov, organistov in zborovodij, med njimi nekatera znana imena slovenske glasbe našega časa. Jože Trošt je bil od leta 1983 štirideset let glasbeni mentor tradicionalnega poletnega tedna cerkvenih glasbenikov v Soči v Trenti, z zborom udeležencev je tudi koncertiral in snemal.
Ko je leta 1976 po tridesetletnem premoru ponovno začela izhajati revija Cerkveni glasbenik, je postal njen odgovorni urednik. Do leta 2001 je urejal notno prilogo revije, predstavljal objavljene skladbe in pisal raznovrstne članke. Ob uredniškem delu je sestavljal in urejal glasbene izdaje, predaval in razprave objavljal v zbornikih in monografijah ter leta 1988 napisal in izdal priročnik za zborovodstvo.
Jože Trošt je zapustil zajeten skladateljski opus – zadnje skladbe imajo letnico 2018 –, v katerem se je dotaknil večine glasbenih vrst, najizdatneje pa je s svojim skladateljskim peresom zaznamoval cerkveno glasbo. Vsebino je delno narekoval tudi čas, v katerega je kot mladi skladatelj vstopil. Njegov pero je takrat odgovorilo na aktualne potrebe cerkvene glasbe pokoncilskega časa, na glasbene zahteve prenovljenega bogoslužja. Skladal je maše, psalme, pasijon in skladbe za kar najraznovrstnejše glasbenoliturgične potrebe in priložnosti, od skladb preproste fakture do partitur koncertantne narave, a cappella in z orglami, tematsko ubrane, za vse pevske sestave, od skladb za petje občestva, za visoke glasove (otroke, mladino in ženske zbore), za moške in predvsem mešane zbore. Ob tem je vzporedno in v povezavi z dirigentskim delovanjem nastajal njegov neliturgični, koncerntatni opus: zborovske skladbe za vse zborovske sestave, od skladb s premišljeno izbranimi besedili do priredb ljudskih melodij, pesmi s klavirjem ali orglami in drugimi glasbili, koncertantne skladbe za orgle – številne partiture so povezane tudi z naročili ali so nastale za prav določene izvajalce –, komorna glasba in skladbe za simfonični orkester ter koncert. Vse življenje tesno povezan s človeškim glasom je zložil tudi več kantat in oratorij.
Svojemu skladateljskemu peresu je sledil premišljeno in neposredno, glasbo je razvijal in odmerjal tudi z mislijo na izvajalca, na pevca v zboru ali solista, na vzneseno petje cerkvenega občestva, na organista, vedno tesno povezano z naravo ali izpovedjo besedila, v cerkveni glasbi, v skrbno izbrani uglasbeni liriki, nič manj neposredno v govorici kraljice glasbil. Njegova glasba ne hodi novih poti, ne želi govoriti z glasbenimi sredstvi današnjih časov, v vseh zvrsteh izpričuje glasbeniško izdelanost v okviru premišljeno obogatenega izročila. Kot trajna dediščina predvsem cerkvene glasbe nas nagovori z neposrednostjo, prepoznavno osebno barvo in zavezanostjo vsebini.
V svojem bogatem življenju duhovnika in glasbenika je Jože Trošt prejel več priznanj: naslov papeža Janeza Pavla II. monsignor (1999), odličje sv. Cirila in Metoda za neutrudno delo na področju vzgoje mladih organistov in duhovnikov, zlato priznanje Zveze kulturnih društev Ljubljana za umetniško vodenje Mešanega pevskega zbora Anton Foerster, zlato častno jubilejno Gallusovo značko Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za dolgoletno uspešno delo na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti (2004), Cecilijino priznanje Slovenskega Cecilijinega društva za bogat prispevek k slovenski cerkveni glasbi (2006), odličje sv. Jožefa delavca za 50-letno zvesto služenje Cerkvi (2016), februarja lani pa je »za vsestransko delovanje ter obsežen ustvarjalni in poustvarjalni opus, ki pomenita izjemen prispevek k slovenski sakralni in posvetni kulturi« prejel državno odlikovanje, red za zasluge.
