Naša pesem 2022 – bolj »naša« kot kdajkoli prej, 4. del

Izkušnje, mladostna svežina na kvadrat in Sončne ure

Maribor, 28. in 29. maj 2022

Nadaljevanje 3. dela

Komorni zbor Orfej iz Ljutomera deluje polna tri desetletja. V tem času je na tekmovanjih dosegel veliko lepih rezultatov, sprva pod vodstvom Romane Rek, v zadnjih letih pa ga med najuspešnejše vodi Andraž Hauptman. Naše pesmi se udeležujejo dokaj redno, v svojo Prlekijo se vselej vračajo z vidnimi dosežki.

S Komornim zborom Orfej sodelujete že kar nekaj let, njegova kakovost pa še kar raste.

Andraž Hauptman: Pred dvanajstimi leti sem začel na zdravih in vrednih temeljih, ki jih je postavila moja predhodnica Romana Rek. Delo poskušamo vseskozi nadgrajevati tako v programskem kot zvokovnem in intonančnem smislu. Živ dokument prehojene poti je CD, ki smo ga izdali ob 30-letnici zbora. Vesel sem, da še vedno napredujemo, tudi v številčnosti zasedbe, kar me razveseljuje.

Kako se pripravljate, glede na to, da je med vami in zborom kar 180-kilometrska razdalja?

AH: Z zborom redno dela asistent Vito Žerdin, s katerim sva redno na zvezi. Sam prihajam v Ljutomer na vaje, ko je za to razlog. Vse vaje in koncerte posnamemo, pevci poslušajo posnetke, ki jih zatem natančno analiziramo. Tisti, ki so na vajah morda manjkali, si moje napotke vnesejo v svoje partiture. Tako prihranimo marsikatero uro vaj, brez preveliko besed in ponavljanja tako nadgrajujemo znanje. Tako vzajemno delo prinese rezultate.

Kako ste kot človek z veliko dirigentskimi izkušnjami doživeli nastop svojega zbora na Naši pesmi?

AH: Vedel sem, da smo dobro pripravljeni in da je vse odvisno od energije oziroma sinergije, ki jo je treba ustvariti ne le med menoj in pevci, temveč tudi med zborom in občinstvom. To pa Orfejevci znajo, v ključnih trenutkih se ta energija vedno ustvari. Pa vendar: tako sproščeno in hkrati koncentrirano še nismo stali na odru Unionske dvorane v Mariboru.

Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen

Pred kratim ste tekmovali tudi v Avstriji. Ali je bilo avstrijsko tekmovanje generalka za Našo pesem?

AH: Pravzaprav ne. Zborovsko tekmovanje Ave Verum v avstrijskem Badnu bi se moralo zgoditi že lani, pa je bilo zaradi pandemije prestavljeno. Je bilo pa brez dvoma dobra vaja za Našo pesem. Kar je res, je res: Naša pesem je zahtevno tekmovanje, v Mariboru je pravzaprav najtežje nastopiti. Glede na to, da je letos organizator ponudil izbiro med tekmovalnim in revialnim nastopom, sva se z Vitom Žerdinom najprej odločila za revialnega z možnostjo dodatnega razmisleka. Skupek okoliščin je poskrbel za »accelerando« te odločitve, ker je bila priložnost lepa in ker je Unionska dvorana, kot je nekoč rekel Matjaž Šček, »posvečen prostor«, kjer se vsi počutimo zelo posebno. Zato sem se odločil, da želim doživeti ponovno ta čar z zborom, ki mi veliko pomeni.

Kakšen je bil vaš dosežek v Badnu v Avstriji?

AH: Tam smo dosegli finale in s tem uvrstitev v grand prix tekmovanja, zatem pa zlato priznanje in 3. mesto med mešanimi zbori (za Ukrajino in Estonijo) ter posebno nagrado za najboljšo izbiro programa, pa še nagrado občinstva, ki pa je res nismo pričakovali.

Na Naši pesmi je Orfej prejel poleg zlate plakete še tri posebne nagrade, Andraž Hauptman pa posebno priznanje za najboljšega dirigenta tekmovanja.

Foto: Janez Eržen

Petje ima v učnem načrtu Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice pomembno vlogo in pomeni najbolj neposredno pot zbliževanja učencev z osnovami glasbene umetnosti. Eden od zborovskih sestavov, ki delujejo pod okriljem centra, je tudi Mešani mladinski zbor, ki ga vodi David Bandelj. Eden večjih zborovih uspehov je bil nastop na tekmovanju v Arezzu leta 2019, kjer se je uvrstil v grand prix. Letos pa sta se tako zbor kot zborovodja kot debitanta in edina predstavnika Slovencev v Italiji udeležila tekmovanja Naša pesem.

Kot debitanta sta kar takoj zajadrala med najboljše. To je posebno zadovoljstvo, kajne?

David Bandelj: Presrečen sem. Nisem še dojel … Srečen in ponosen sem na to, da so fantje in dekleta zdržali dve težki leti, da so vztrajali, čeprav na daljavo, tudi v tišini, ko so ukrepi to zahtevali. Že to, da smo bili sprejeti na to tekmovanje, smo razumeli kot veliko čast, da pa nam je uspel tak rezultat …, kaj naj rečem, se dotikamo nebes!

Verjetno ste vložili veliko truda.

DB: Prav gotovo. V dveh letih praznine, ko so nekateri zbor celo zapuščali, je bilo malo možnosti za rast, treba je bilo v glavnem reševati odnos, kar za mlade ni bilo lahko, saj so bili vseskozi prisiljeni v daljavo. Ko so se začele razmere umirjati, smo dali seveda v četrto prestavo.

Poznamo vas kot odličnega zborovodjo in izjemnega poeta. Kako prepletate ti dve področji?

DB: Vsebino skladbe vselej doživljam najprej skozi tekst in ga tako poskušam predati pevcem, da ga podoživijo skozi glasbo. Ta mu doda »barve«, svežino in polet. Pomembno je, da se znajo odpreti v dojemanju in predajanju tega, kar občutijo. Glasbe namreč ni v notah, iz njih jo je treba šele priklicati, kot je menda rekel Beethoven: »Lahko odpustim glasbeniku, ki kakšno noto zgreši, ne morem pa mu odpustiti, če jo zaigra brez duše.«

Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen

Nekaj je k rezultatu morda dodala tudi prava izbira tekmovalnega programa. Vaša izvedba Brahmsove Warum ist das Licht gegeben dem Muesehlingen je prva, ki je spodbudila občinstvo do te mere, da zbora kar ni pustilo nadaljevati z nastopom. Zdi se mi, da vas je ta burni aplavz kar malce zmedel.

DB: Brahmsov romantični opus se morda bolj prilega kakemu večjemu, zvočno kompleksnejšemu ansamblu, to je res. Moram pa reči, da moji pevci ljubijo romantiko, Brahmsa smo vzeli kot izziv. Sam sem prepričan, da če zborovodja razume tvarino oziroma dojame smisel skladbe in ga ustrezno preda pevcem, ga potem oni primerno podoživijo. Ta skladba me je intrigirala že nekaj let, prvič sem jo v živo slišal prav v izvedbi Ollenovega zbora Sofia Vokalensemble. Da je bil njihov dirigent v žiriji, je eno od naključij, ki ga razumem seveda v okviru dogajanj, ki so večja od nas … Gre po mojem mnenju za esenco Brahmsovega eksistencialnega boja. Vprašanje »Zakaj?«, ki se štirikrat pojavi z dvema jasnima in čistima akordoma, je – vsaj zame – eno najglobljih uvidov zborovske glasbe nasploh. Na koncu padejo tisti akordi kot kamni in vprašanje ostane retorično, brez odgovora. Besedilo je težko, filozofsko temeljno, o smislu človekovega trpljenja. Z Jobom se včasih sprašujemo tudi mi, »Zakaj?«, ne glede na to, ali smo stari 20, 40 ali več let. Vsak je prinesel svoj »zakaj« v skupno izvedbo. In na odru je bilo res slišati tisti vprašaj … Glede na odziv občinstva mislim, da tudi v parterju.

Sicer pa ste s svojim programom pokušali povedati tri različne zgodbe, od lahkotnega madrigala prek eksistencialne skladbe Brahmsa pa vse do sodobne, globoko sporočilne skladbe Tadeje Vulc, ki govori o minevanju.

DB: To so trenutki, ko se z glasbo dotaknemo lastnih duš in prek tega tudi duš poslušalcev, in to je filozofija, ki nas vodi skozi svet zvokov, poezije in druženja. Potem se na odru včasih poklopi, kot se je tokrat. Tadeja je kot skladateljica izjemno globoka in inovativna, telo razume ne le kot instrument, ampak tudi kot del prostora, kjer se ustvarja zvok. Njene skladbe na besedila sončnih ur so meditacija o minevanju, o soncu in sencah, ki krojijo naše življenje, ki je konec koncev bežno kot senca na sončnih urah … To je pokazala tudi v skladbi, ki jo je napisala prav za naš zbor, kjer se v nekaterih trenutkih pevci premikajo po odru, da nakažejo igro senc, drugje pa je tudi dirigent, ki mora s svojo hojo od enega konca zbora do drugega nakazati to igro, na besedilo »dove cade l’ombra io segno l’ora« – »kamor pade senca, tam pokažem čas«. Dojel sem to igro tudi kot odgovornost, ki je dana zborovodji, da kamor sam »pokaže«, tja pade tudi »čas« zbora. Skladbe Tadeje Vulc imajo to večplastnost, ki je silno zanimiva …

Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen

Marko Vatovec je redni profesor in dekan Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki v okviru te ustanove že od nastanka leta 2009 vodi Dekliški pevski zbor. V njem sodelujejo večinoma študentke oddelka glasbene pedagogike, ob teh pa še študentke oddelkov za dirigiranje in sakralno glasbo. Pozitivna značilnost zbora je gotovo ta, da so članice notalne oziroma glasbeno izobražene, negativna plat take zasedbe pa je štiriletni ciklus, ki se tu in tam sicer podaljša, a ne več kot za kako leto. Nastopi zasedbe so večinoma vezani na delovanje oziroma potrebe matične ustanove, to je Akademije za glasbo, nemalokrat pa sodeluje na različnih tekmovanjih tudi in predvsem kot demonstracijski zbor. To se je zgodilo tudi na tekmovanju Zvok mojih rok 2022 v Mariboru. Na Naši pesmi sta se tako zbor kot njihov dirigent predstavila prvič, kot debitanta.

Marko Vatovec, že večkrat ste sodelovali v strokovni žiriji tega tekmovanja, tokrat pa ste na oder Unionske dvorane prvič stopili kot dirigent. Ali imate ob tem kake posebne občutke?

Marko Vatovec: Posebno je to, da je doživeti ta oder nekaj izjemnega. Naša pesem je posebna prireditev, ki ima posebno vzdušje in koncentracijo, ki ju pri običajnih koncertih redko doživiš, redko doživiš tudi tako posebno občinstvo, poznavalsko in hvaležno. Akustika dvorane je za zbor več kot odlična, tako da je stati na tem odru res nekaj posebnega.

Foto: Janez Eržen

Dekliški zbor AG vodite že dobro desetletje. Kako to, da ste se prav letos, po težavnih dveh letih epidemije, odločili nastopiti na Naši pesmi?

MV: Več razlogov je za to, a po svoje se marsikdaj stvari zgodijo povsem naključno. Ko smo pripravljali tekmovanje Zvok mojih rok (Akademija za glasbo je namreč soorganizator), smo ugotovili, da Dekliški zbor Pedagoške fakultete Maribor s Tadejo Vulc ne bo mogel sodelovati kot demonstracijski zbor tekmovanja (kot je bilo načrtovano sprva; op. ur.). Takrat smo se domenili, da to vlogo s svojim zborom prevzamem jaz. Povabila sem bil vesel, ker menim, da je to za dekleta, ki se bodo nekoč z zborovodstvom profesionalno ukvarjala, dobro in pomembno, in potem smo si rekli: Če bomo že v Mariboru, bomo šli pa še na Našo pesem. Tekmovanj sicer nimam rad, tokrat pa se mi je zdelo, da bo lepo in prav, da tudi dekleta enkrat okusijo to vzdušje. Tu smo bili od petka do nedelje, malo smo vadili program, malo delali na vokalni tehniki, malo smo spremljali ostale nastope zborov, to je bila za dekleta nekakšna intenzivna učna ura.

Pravite, da ne marate tekmovanj …

MV: Iz prve roke vem, da je glasbo zelo težko točkovati, interpretacije so konec koncev stvar okusa. Sicer pa si z akademijskim zborom nisem nikoli želel tekmovati, ker je ta študentska populacija razpršena med različne interese in je zato organizacijsko zelo težko izpeljati tak projekt. Kakorkoli, zdaj smo zadovoljni, tako dekleta kot tudi jaz.

Foto: Janez Eržen

Tekmovalni program za Zvok mojih rok je bil kar obsežen in zahteven, za Našo pesem pa ste naredili primerno selekcijo.

MV: Prvotno sem na Našo pesem prijavil drug program, a sem bil pozneje prisiljen skleniti kompromis. Popolnoma se zavedam, da je program ključnega pomena za uspešnost nastopa na tekmovanju. Če si vzameš pretežak program, lahko zlahka pogoriš, zato sem izbiral tako, da ne bi bilo zadreg. Gotovo bi izpadlo nenavadno, če bi bil med vso to smetano zborov zbor AG tretjerazreden.

Zdaj imate to izkušnjo, veste, da je aktivna udeležba deklet na Naši pesmi zanje koristna. Prihajajo nove generacije študentk. Ali nameravate to izkušnjo ponoviti? Boste DPZ AG spet pripeljali na ta oder? Morda v kakšni drugi obliki, mogoče tako, da se same predstavijo tudi kot dirigentke ali kako drugače?

MV: Zagotovo bom o tem razmišljal. Pa še en razlog je, da sem letos tu. Pri delu, ki ga sicer opravljam, mi manjka glasbe, tako je ta nastop balzam tudi za mojo dušo. Zagotovo bomo še delali na tem.

Foto: Janez Eržen

Prav v času tekmovanj Zvok mojih rok in Naša pesem je v samozaložbi izšla zanimiva notna zbirka Sončne ure skladateljice Tadeje Vulc.

Tadeja Vulc: »Sončne ure so cikel devetih skladb različnih težavnosti, za različne zborovske zasedbe, ki so nastale na besedila s sončnih ur – kratkih resnic in misli z različnih koncev sveta, ki jih najdemo na sončnih urah in imajo pogosto močno filozofsko sporočilnost. Eno od njih pa sem napisala sama, upoštevajoč to, o čemer besedila s sončnih ur govorijo: o času, minljivosti, ljubezni, soncu, sencah …

Nastajale so postopoma med letoma 2019 in 2021, vsaka od njih je napisana in posvečena enemu od zborov oziroma zborovodij: Barbari Kovačič in njenim zborom iz Tolmina, Melody Tang in njenemu dekliškemu zboru iz Hong Konga, Davidu Bandlju in njegovemu Mladinskemu mešanemu zboru Emil Komel iz Gorice, Ambrožu Čopiju in Tajpejskemu filharmoničnemu komornemu zboru, Urošu Jurgcu in njegovemu zboru Mohorjan ter mojim pevcem, APZ Maribor prav za 2. tekmovanje Zvok mojih rok. Vse skladbe so že doživele krstno izvedbo in čakajo na nove izzive. Celotna zbirka je posvečena dolgoletnemu prijatelju Stojanu Kuretu, ki sem mu hvaležna za neizčrpen vir novih znanj in glasbenih debat.«

Preberite tudi: