Kajetan Trošt
»Prijatelji so ugotovili, da si vsepovsod, kamor grem, prej najdem zbor kakor stanovanje, tudi tokrat se temu pravilu nisem izneveril, našel sem si Sjølund Kammerkor,« pove Kajetan Trošt, za prijatelje Kajo, primorski tenorist, ki ima za seboj že celo vrsto zborovskih izkušenj.
Trenutno živi in dela na Danskem, svoje veselje do petja pa udejanja pri zboru, ki je, kot pravi, »20-članska komorna zasedba. Sestavljajo jo nekoliko starejši ljudje, to ni študentska populacija, lahko rečem, da so to že izgrajeni pevci, ki so petju in zboru zelo predani. To se kaže v neke vrste stabilnosti, delavnosti, dobri organiziranosti, pogrešam pa pri njih nekaj tiste najstniške navdušenosti in ambicioznosti v smislu lastnega razvoja in želje po ‘nekaj več’. Tako kot pri večini evropskih zborov tudi pri nas sestavljajo del repertoarja dela iz svetovne zakladnice zborovske glasbe, del pa je posvečen domači, danski ustvarjalnosti, ljudski in umetni.«
Sjølund Kammerkor – intenzivne vaje, Store Heddinge, Danska, 2016
Foto: osebni arhiv
Začniva na začetku tvoje pevske kariere, prihajaš iz Ajdovščine, Podnanosa ali pa s Cola, tam so Trošti doma.
Iz Podnanosa prihajam, ja, z mojim rojstnim krajem so povezani začetki mojega zborovskega prepevanja. Če me vprašaš, zakaj sem začel peti, ti bom odgovoril takole: Med tremi možnostmi sem lahko izbiral v svoji rani mladosti, med petjem v zboru, planinarjenjem in gasilsko brigado, izbral sem prvo.
Seveda je bilo nujno, da si šel »skozi roke« treh zborovodkinj, ki še danes veliko in dobro delajo na tem področju, najprej skozi šolo Vide Fabčič, ki ima v svojih zborih veliko mladih pevcev.
Vida Fabčič, Loredana Sajovic in Nadja Bratina so tri osebe, ki so zaznamovale moje nadaljnje delo oziroma hobije. Še vedno zelo natančno spremljajo, kje se gibljem in kaj počnem. Vida Fabčič ima zelo dober občutek za delo z mladimi, odlične rezultate dosega na način, da se sami veliko angažirajo in se čutijo odgovorne za rezultate svojega dela, kar je pomembno tudi kot del odraščanja in izgrajevanja osebnosti. Loredana je dala temu hobiju drugi obraz, saj goji izredno ljubezen do petja. Tretja je Nadja Bratina, ki je bila znana po natančnosti in strokovnosti, v njenem obdobju smo z zborom Stanko Premrl dosegli več lepih rezultatov.
Kot vem, je v tem zboru tudi družabno življenje zelo pomembno.
Vsekakor je na prvem mestu glasba. Zavedati se je treba, da ne pojemo zase ampak za poslušalce, ki so si vzeli čas, da so prišli na koncert, da so prišli uživat, se sprostit, doživet nekaj lepega, zato je treba nastopiti z vso odgovornostjo do teh ljudi. Da bi skupina dobro opravljala svoje poslanstvo, pa potrebuje tudi socialno povezanost, družabno življenje. V svojih najboljših letih sem videl zbor skorajda več kot pa družino, vsi moji prijatelji so bili v zboru, dekleta, vse moje socialno življenje se je odvijalo tam. Če je tako, potem ti seveda ni vseeno, kako funkcionira zbor kot celota, kako preda svoje sporočilo poslušalcem. Krog se tako lepo sklene.
Sodelovanje z jeseniškim zborom Vox Carniolus pod taktirko Micheleja Josie
Foto: osebni arhiv
No, puberteta je šla bolj ali manj uspešno in hitro mimo, zatem pa si odšel študirat v Ljubljano in kam še, če ne v APZ Tone Tomšič, veliko nas je pristalo tam.
Ja, pristal sem tam, čeprav sem bil nemalokrat kritiziran; po nenapisanem pravilu primorskih pivskih fantov bi moral pristati v nekem drugem zboru. Izgovarjal sem se, češ, pridem, ko si boste omislili tudi ženske, kar pa za moški zbor nekako ni sprejemljivo.
V APZ-jevskih vrstah si vztrajal kar osem let, to za Tomšiče sicer ni nekaj nenavadnega, tak staž so imeli nekateri »večni študentje« (poznamo pomen tega izraza), mednje pa ti ne sodiš.
Tja pa res ne sodim, še sam se mnogokrat sprašujem, kako sem uspel uskladiti vse svoje obveznosti s petjem, tako študijske kot delovne. Časovno gledano so bili to kar veliki podvigi in mnoga prilagajanja ter usklajevanja. Vse to drži, treba pa je pogledati tudi z druge plati, kaj ti ta aktivnost da, kaj z njo pridobiš, če je volja, če je razumevanje na vseh straneh, je mogoče marsikaj doseči.
Z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič si dosegel prvi slovenski Grand Prix (veliko zborovsko nagrado Evrope, op. ur.). Pod vodstvom Stojana Kureta ste v Arezzu dosegli to prestižno priznanje, premagali pet prvonagrajencev šestih uglednih evropskih zborovskih tekmovanj. Kako se spominjaš teh trenutkov?
Joj …, pred tem je bilo veliko trdega dela in stresnih situacij, po nastopu oziroma razglasitvi rezultatov pa neskončno veselje, kot bi imel na kupu deset božičev v enem samem dnevu. Takrat se nam je zdelo, da lahko dosežemo popolnoma vse na tem svetu. Premagali smo zelo težko konkurenco, opravili res veliko delo. Toliko veselja, kot ga je bilo tisti večer …, ne vem, če sem v življenju že videl kaj podobnega.
To je bila prva velika nagrada Evrope, ki jo je naša mala Slovenija dosegla v tej zborovski bitki, APZ pa nam jo je pozneje priboril še enkrat, v Debrecenu na Madžarskem, tudi takrat si bil zraven.
Po Stojanu Kuretu je zbor prevzela Urša Lah. Nekaj let je minilo, da so se zadeve uskladile in se je znova postavila železna zasedba pevcev. Z vso ambicioznostjo in vztrajnostjo, ki ju je premogla Urša, skoraj ni šlo drugače, kot da smo šli spet v boj za medalje.
Tri dirigente si »dal skozi« pri Tomšičih …
Ja, tri, tretji je bil Sebastjan Vrhovnik, ki mu je treba priznati visoko strokovnost. Bil je dober zborovodja, ki je znal delati z generacijo študentov in malo starejših pevcev. Znal je navdušiti ljudi, da so prihajali k zboru, pod njegovim vodstvom nas je bilo v zboru posebno veliko, altov se, recimo, »skorajda nismo mogli rešiti«.
APZ Tone Tomšič po koncertu v Manili, Filipini, 2011
Foto: osebni arhiv
V osmih letih se stke veliko prijateljstev, veliko potovanj, turnej, tekmovanj, brucovanj … Imaš kakšne posebno drage spomine?
Joj, o tem bi zdajle lahko eno uro razpredal … Ja, prepotovali smo pol sveta, vso Evropo, ostalo mi je ogromno lepih spominov.
Zaradi veselja in dosežkov bi gotovo izpostavil tekmovanji v Arezzu in Debrecenu, pa tudi zaradi žurke, ki je sledila po obeh. Lastniki hotelov tiste dni niso bili ravno navdušeni nad zborovskim petjem … Spominjam se turneje s Stojanom po Južni Koreji – prišli smo na drug konec sveta, v popolnoma drugo kulturo, pa nam je vseeno uspelo predati naše glasbene vrednote, kljub silni različnosti smo dosegli, da so nas korejski poslušalci razumeli in dojeli sporočilo naših pesmi.
Turneja treh držav s Sebastjanom, na primer, je bila tudi nekaj enkratnega in nepozabnega. Začeli smo na Filipinih, kjer nas je gostil eden najboljših zborov na svetu, UST Singers, delili smo si koncerte, tako polnih dvoran še nisem videl. Filipinski zbori so znani po svojih performansih v živobarvnih narodnih nošah s plesom in izjemnimi solisti. Zanimivo, tudi mi smo se uspeli vključiti v njihovo razumevanje petja, pa čeprav je evropska zborovska glasba tradicionalno bolj zaprta.
Potovanje z zborom je nekaj povsem drugega, kot so turistična potovanja; zbor gostitelj ti omogoči, da življenje v njihovi državi spoznaš od blizu: nekoč smo spali v hiši s slamnato streho sredi koralnega grebena; drugič sredi milijonske Manile z vsemi pritiklinami tretjega sveta; Tajvan – popolnoma druga zgodba z eksotično azijsko kuhinjo in njihovimi tržnicami, kjer dobiš vse, od želv do škorpijonov; hitro razvijajoči se Peking z novodobno željo po evropski glasbi in kulturi nasploh, tudi bivanjski – spali smo v hotelih z zvezdicami, študentje tega pač nismo vajeni.
Kajo, ti nisi profesionalni glasbenik, pri APZ Tone Tomšič in ostalih zborih si se srečal s sodobno zborovsko glasbo, zbor je znan po izvajanju novitet slovenskih avtorjev. Kako si sprejel novo zvočnost, kako si se privadil temu zvoku, verjamem, da si zdaj že pravi izvedenec.
Novodobna glasba mi je prav težko prirasla k srcu, seveda niso vsa nova dela na visoki kakovostni ravni. Vsak razvoj prinaša določeno tveganje, vendar: gibati se izključno v varnih vodah, to ni v skladu z mojim načinom razmišljanja. Vsekakor imam rad tudi ostala stilna obdobja: uživam v romantični – mogočni glasbi, trudim se razumeti renesančno in začetke zborovske glasbe, tudi pop glasba me zna pritegniti, posebno pa mi je pri srcu ljudska glasba, najprej slovenska, ki je tako zanimivo raznolika in bogata, potem pa tudi tuja, ker predstavlja kulturo nekega naroda, spoznaš njegovo zgodovino in njegov značaj. Zdaj spoznavam skandinavsko ljudsko izročilo, tudi to je zelo bogato, če mu le uspeš prisluhniti.
Coro Filarmonico Trentino, Italija, 2013
Foto: osebni arhiv
Coro Filarmonico Trentino in Vokalna akademija Ljubljana z dirigentom Stojanom Kuretom, Grad Kromberk, Nova Gorica, 2014
Foto: arhiv zbora
Vzporedno s petjem pri APZ Tone Tomšič pa si na ljubljanski univerzi študiral vse kaj drugega.
Študiral sem kemijsko inženirstvo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, potem sem naredil doktorat iz bioloških in biotehničnih znanosti na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. Med doktorskim študijem sem delal v tovarni Fructal Ajdovščina, delno pa tudi na Kemijskem inštitutu na oddelku za prehrambeno kemijo. Po doktoratu sem se zaposlil na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem prišel do naziva docenta. Skratka, tudi v profesionalnem življenju mi izzivov ni manjkalo.
Osem strani obsega tvoj CV, nekaj časa sem se prebijala skozi množico strokovnih izrazov, pa sem od vsega tega razumela predvsem cabernet sauvignon, zelen in sivi pinot … (smeh)
Ja, to je lepo razumeti, to skoraj vsak razume, sicer pa je CV pisan za določeno publiko in strokovni kemijski jezik zna včasih obsegati izraze in pomene, ki bi bili prej prevedeni v kitajščino, kot pa razloženi. Če poenostavim: vse svoje profesionalno življenje se ukvarjam s področjem kemijske analize. Začel sem z analizo živil, sokov, rastlin, nadaljeval s kemijsko analizo nutricionističnih študij. Sedaj sem pristal na področju medicinskih raziskav, kjer se posvečam razvoju novih analiznih metod za zgodnje odkrivanje diabetesa in z njim povezanih zapletov.
Kako gre kemija z glasbo ? Po dveh tirih ali pa se v čem srečujeta?
Velikokrat sem razmišljal o tem. Glasbo bom raje kot s kemijo samo primerjal z raziskovanjem. V tem smislu gre za področji, ki se v svojem poslanstvu tako prepletata, da je včasih že prav boleče. Obema je skupna želja po ustvarjanju nečesa novega in predajanju tega družbi. Skladatelj ustvari novo delo iz ideje, ki se mu porodi v glavi, pri ustvarjanju si pomaga z raznimi orodji, ta orodja pa niso dovolj, potrebuje tudi socialne spretnosti, ki delu pomagajo do občinstva – izvajalce, torej. Popolnoma enako je pri raziskovalnem delu. Tudi raziskovalec se poslužuje raznih orodij, da izpelje svojo idejo, tudi on potrebuje socialne spretnosti, da spravi idejo v življenje. Mit o norem znanstveniku, ki sam pretaka tekočine v garaži in čaka na eksplozijo, ne drži več. Brez dela v skupini ni prav na nobenem področju ustreznih rezultatov.
Drugi vidik pa je socialno udejstvovanje. Na obeh področjih se pojavlja strah pred nastopanjem. V profesionalnem življenju sem si veliko pomagal z izkušnjami, ki sem jih dobil na glasbenem področju: če si sposoben stopiti na oder in pred 500 ljudmi odpeti, potem boš lahko stopil na oder tudi takrat, ko boš na konferenci pred 500 ljudmi predstavljal svoje delo.
Kemija je tista, ki te vodi po svetu: trenutno si na Danskem, vmes si bil v Italiji, na Norveškem, občasno pa si tudi v Nemčiji.
Tudi tu vidim vzporednico: vse lepo in prav, če neguješ svoj lasten vrtiček in včasih pogledaš k sosedom, kdaj pa kdaj pa je vendarle dobro pogledati tudi malo dlje. Ko sem dojel, da se svet ne konča na štirih mejah domovine, sem se odločil pogledati širše in se podal najprej na Norveško, na strogi sever, še čez mejo večne noči, v Troms. Pol leta sem delal na agronomskem inštitutu, kar je dokaj kontradiktorno, prav veliko reči tam zgoraj namreč ne raste. Ukvarjal sem se z zelišči, z borovnicami in jagodami, to tam uspeva. Zelo zanimiva dežela, predvsem zelo drugačna od naših krajev.
Troms, večna noč
Foto: osebni arhiv
Norveška pa je znana tudi po dobrih zborih. Dirigent Ragnar Rasmussen, ki je v zadnjem času bolj povezan s Slovenijo, je tam ena od odličnih zborovskih osebnosti.
Imel sem čast peti v njegovem zboru Mimas. Prijatelji so ugotavljali, da sem Troms verjetno izbral zaradi zbora, in ne zaradi službe, no, ni bilo tako, bilo je naključje. Ko sem prišel v Troms, me je Ragnar z veseljem za pol leta sprejel v svoj zbor, izvajali smo večinoma svetovno naravnana dela, (ne)uspešno pa sem si lomil jezik tudi z norveškimi skladbami.
To, da te je Ragnar rad vzel v svoj zbor, verjamem, kdo pa ne bi rad vzel tenorja, in to dobrega tenorja, ki se je tri leta v Ljubljani celo pevsko šolal.
Tudi če ne govoriš njihovega jezika in imaš še kako drugo pomanjkljivost, a si vsaj na pol spodoben tenor, te prav vsak zbor rad sprejme v svoje vrste.
Ko sem dojel, da me bo petje po vsej verjetnosti spremljalo vse življenje, sem si rekel: »Brez nič ni nič …« in sem šel v šolo k prof. Marjanu Trčku, tam sem dobil pevske osnove.
Posledica sodelovanja z Ragnarjem Rasmussenom na Norveškem pa je – vsaj tako sklepam – tudi tvoje sodelovanje v projektnem zboru Utopija in Realnost, ki ga vodi prav Ragnar Rasmussen s svojo ženo Uršo Lah.
Potem ko sem zaključil svoje sodelovanje z APZ Tone Tomšič (bil sem prestar in ostali premladi, pa tudi časovno nisem več dohajal), sem se priključil projektnemu zboru Utopija in Realnost, ki je bil zbor odličnih pevcev z vseh koncev Evrope, dvakrat ali trikrat na leto smo se dobili skupaj in naštudirali program, ki smo ga potem izvajali po Evropi. Zbor izvaja v prvi vrsti sodobno glasbo, to je tisto, kar lahko ljudem ponudiš novega, po čemer si prepoznaven in po čemer se razlikuješ od ostalih zborov. Precej del je prispeval dirigent in skladatelj Ragnar Rasmussen, ki v svoje skladbe velikokrat vključuje motive ljudskega petja ljudstva Samijev, ki živi na severu Norveške, Švedske in Finske, tako imenovani »joik«.
Utopija in Realnost, Koper, 2013
Foto: osebni arhiv
Komorni zbor Utopija in Realnost, Peking, Kitajska, 2014
Foto: osebni arhiv
Tako kot Utopija in Realnost pa je projektni zbor tudi zbor iz nemškega mesta Göttingen z italijanskim, glasbenim, seveda, imenom Con Anima. To je edini zbor, v katerega te ni pripeljala kemija.
Res je, v ta zbor sem prišel nekako po naključju. Ustanovil ga je nemški dirigent, ki poučuje na Konservatoriju v Kopenhagnu, in želel z njim kot večina ljudi, ki živimo v inozemstvu, nekaj prispevati svojemu narodu. V zboru Con Anima pojejo večinoma Nemci, nekaj pa nas prihaja z Danske. Nekajkrat na leto se dobimo, projektni zbor, pač.
In naposled Danska, prav glavno mesto, Kopenhagen.
Profesionalna pot me je pripeljala v Kopenhagen. Delam na kliniki za zdravljenje diabetesa, ki se poleg samega zdravljenja posveča tudi razvoju novih načinov zdravljenja. Moje delo je razvijanje metod za zgodnje odkrivanje diabetesa kot tudi zapletov pri diabetesu, to je področje precizne medicine oziroma personalizirane medicine, ki je po moji oceni sposobna zaznati nastanek določenih bolezni prej, kot jih določajo sedanje običajne metode, zdravljenje pa je potem prirejeno vsakemu posamezniku. Zadovoljstvo pri tem delu je v tem, da se zaključki raziskav lahko zelo hitro prenesejo v kliniko, zdravljenje namreč poteka le nadstropje niže, metode, ki jih razvijam, se tako lahko zelo hitro prenesejo v prakso, kar v drugih raziskovalnih institucijah ni običajno.
Pa še kakšna o jeziku. S sodelavci verjetno komuniciraš v angleščini. Kaj pa v zboru, tam je treba povedati tudi kaj v Danščini, ne?
Ja, to je posebna zgodba in zelo trd oreh, namreč, glede na to, da govorim pet jezikov, sem si mislil, da bom šestega dobil tako, kot darilo, ampak temu ni tako. Ko sem se priključil zboru, sem napačno razmišljal, glede na to, da je zborovodja Nemec, sem mislil, da bom prišel v mednarodno okolje, pa sem prišel med same Dance in – seveda – pogovorni jezik je danščina. Trudim se po svojih močeh, vendar pa imajo moji sopevci obilo veselja s popravljanjem moje izgovorjave in razumevanjem tega, kaj želim sploh povedati.
Malo sreče pa le imaš, lahko bi se namesto na Danskem znašel na Finskem … (smeh)
To je vsekakor res, so še hujše situacije, kot je moja, ja. Ena anekdota: Danci v svojem jeziku ne uporabljajo našega trdega r, kar mi povzroča posebne preglavice, nikakor ne znam izgovoriti njihovega mehkega, nemškega r. Nekoč sem jim pojasnil takole: ko sem bil otrok, sem hodil k logopedu, ki me je naučil pravilno izgovoriti r, tega se zdaj preprosto ne morem otresti.
Kajo, te mika morda kakšna nova država, kakšna nova tema, kot poklicni izziv, kak nov zbor ali pa vrnitev v domovino?
Ja, to naše raziskovalno življenje … Sam temu pravim novodobni cigani, selimo se sem in tja, kar ima svoje prednosti, pa tudi slabosti, vsekakor pa ne omogoča kakih dolgoročnih načrtovanj. Pravzaparav je s tega vidika zelo podobno življenju glasbenikov. Zaenkrat ostajam na Danskem in pri zboru Sjølund Kammerkor, kjer so me pevci z veseljem sprejeli in s katerimi delim veselje do petja, vsekakor pa me mikajo tudi nove stvari, vedno si mislim: ko se nehaš učiti, začneš umirati.
S to mislijo sva sklenila najin prijetni pogovor in se odločila, da piko na i postaviva s kozarcem istrskega cabernet sauvignona. Posebno močne barve je bil, za to, da so bile krive fenolne snovi, je pojasnil kemik.
