Foto: Janez Kotar
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije prvovrstnim umetnikom in njihovi ustvarjalnosti oziroma poustvarjalnosti, ki bogati slovensko kulturo in jo postavlja na višjo raven. Domači in mednarodni dosežki letošnjo nagrajenko Prešerovega sklada, primorsko dirigentko Martino Batič, že več kot desetletje opredeljujejo kot mednarodno prepoznavno in najuspešnejšo slovensko zborovsko dirigentko mlajše generacije. Njeno ime je zapisano ob najimenitnejših profesionalnih zborovskih sestavih, kot so Komorni zbor Erica Ericsona, Nizozemski radijski zbor, Danski radijski zbor, Danski vokalni ansambel, Stuttgartski vokalni ansambel, letošnje priznanje kulturne stroke pa sloni na sodelovanju s Komornim zborom RIAS iz Berlina, Zborom Srednjenemškega radia iz Leipziga v Erfurtu, Zborom Slovenske filharmonije, Švedskim radijskim zborom in Zborom Francoskega radia. Prav s slednjim je pred letom dni sklenila dolgotrajnejše sodelovanje in postala glasbena direktorica francoskega radijskega zbora v Parizu, s tem pa odprla novo poglavje svoje kariere.
Batičeva je nase opozorila mnogo pred tem – z zmago na mednarodnem dirigentskem tekmovanju Erica Ericsona na Švedskem si je odprla vrata najuglednejših koncertnih hiš. Njeno široko znanje in poznavanje različnih stilnih obdobij sta ji omogočala spoprijemanje z opernim repertoarjem (dirigentka zbora Opere SNG Ljubljana 2004–2009) in obsežnim zborovskim koncertnim sporedom. Kot pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za področje zbora in umetniška vodja Zbora Slovenske filharmonije je ansambel vodila kar osem let in ga pripravljala za priznana dirigentska imena, kot so Marcus Creed, Heinz Holliger, Jaap van Zweden, Hartmut Haenchen, Gianandrea Noseda, Markus Stenz idr. Med veličastnejšimi dogodki zagotovo najbolj izstopa priprava skorajda tisoč mednarodnih pevcev za izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije, znane tudi kot Simfonije tisočev, leta 2011 na Kongresnem trgu pod taktirko Valerija Gergijeva.
Pot od deklice, ko je prvič prislonila uho ob klop na koru domače cerkve, študentke Akademije za glasbo v Ljubljani in Visoke šole za glasbo v Münchnu, pa vse do vrhunske dirigentke, postavljene na enega najvišjih položajev tujih kulturnih glasbenih ustanov, zagotovo ni lahka, še najmanj pa samoumevna. Pa vendar se zdi, da Martina Batič po njej stopa neomajno in suvereno, nadarjenost, trdo delo in iskrena predanost glasbi pa ji služijo kot vstopnica za nadaljnje uspehe. Ob takšnih vrlinah lahko predvidevamo, da se njena nadaljnja glasbena pot le še zasluženo in neustavljivo vzpenja.
Domači in mednarodni dosežki Martino Batič že več kot desetletje opredeljujejo kot mednarodno prepoznavno in najuspešnejšo slovensko zborovsko dirigentko mlajše generacije.
Foto: Christophe Abramowitz
Vipavska dolina, od koder prihajate, ima ugodno klimo in sestavo prsti za mnoge kulinarične užitke. Tisti, ki živimo v neposredni bližini, pa vemo, da ti kraji skrivajo tudi odlično glasbeno in pevsko rodovitnost. Kako vas je takšno okolje opredelilo kot glasbenico?
To dognanje sicer človeka zelo lepo poboža, zahteva pa precej kompleksen odgovor. Vse je zelo tesno povezano z značilnostmi same regije, kombinacijo Mediterana in predalpskega, osebnostmi, ki so se brusile in kalile tekom stoletij v tem okolju, navsezadnje smo bili zgodovinsko vedno postavljeni na stičišče mnogih nacionalnih prepihov in z zanimanjem obdani s tujci. Pa vendar je tukajšnja narava zahtevala preprostega delavca s parom pridnih rok, ki so obdelovale vinograde, pridelovale sadje, vino, sušene mesnine itd. Skupek vsega tega prav gotovo vpliva na karakter posameznika in navsezadnje tudi na rodovitnost v glasu. Primorska, konkretneje Vipavska dolina, res izžareva nekaj posebnega – to so sonce, toplota, iskreni nasmehi in odprte glave, burja pa zbrusi in odpihne še tako težke misli. Tako kot vsaka slovenska regija zaznamuje tamkajšnjega prebivalca, tako je tudi Vipavska dolina oblikovala mene kot glasbenico.
Večkrat ste omenili, da je že v vašem otroštvu »aha« trenutek »želim postati dirigentka« sprožil dirigent Riccardo Muti. Glede na to, da desetletna deklica težko opredeli tehnične in umetniške vrednosti dirigenta, katera izstopajoča lastnost vas je tako navdušila, da ste že takrat sklenili, da bo vaša poklicna pot glasbeno obarvana?
Ko pomislim na tisto majhno črno-belo televizijo in zelo slab zvok, težko trdim, da me je pritegnil zvok ali pa sam predvajani dogodek, saj do dunajskih novoletnih valčkov nisem gojila posebne afinitete. Mislim, da je ključno vlogo igrala Mutijeva podoba, njegov izraz na obrazu, drža in izražanje jasnih dirigentskih kretenj – to je bil zelo močan impulz. Tudi danes te iste stvari najprej opazim pri dirigentih. Ne govorim o šovu, ki ga dirigent lahko zganja na odru, temveč o izrazni moči, ki jo na povsem umirjen način izraža prek svojega telesa, od rok, trupa, do pogleda.
Vse od naštetega zaznamuje tudi vas – neustavljiva karizma, obenem pa izredna estetska in čutna manualna tehnika – odlična kombinacija za nekoga, ki vodi človeški glas. Dirigent se lahko marsičesa nauči, vendar bo težko prepričljiv brez tiste dodane vrednosti – pristne notranje moči. Kaj menite vi?
Vsi govorimo o tej privlačni karizmi, ampak kaj to pravzprav je? To je vprašanje, s katerim se vsakodnevno ukvarjam. Mogoče je karizma le eden izmed darov, ki ga človek nosi v sebi, pa naj ga bodisi enačimo z neko iskrenostjo doživljanja posameznika bodisi celo z jasnim in razumljivim načinom podajanja le-te zunanjemu svetu. Takšnega daru se zagotovo ne da priučiti, lahko pa se mnogi odrski ljudje, torej ne samo dirigenti, naučimo discipline, reda, izgleda, določenega izraza. Ponotranjena iskrenost bo vedno ločnica med dirigenti, ansambli to začutijo, saj jih nenazadnje navdihuje z varnostjo, prepričljivostjo dirigenta in pušča občutek posebnosti. Nekateri ljudje so rojeni vodje, drugi rojeni sledilci – vsakdo ima svoje poslanstvo in do tega svojo mero odgovornosti.
»Tako kot vsaka slovenska regija zaznamuje tamkajšnjega prebivalca, tako je tudi Vipavska dolina oblikovala mene kot glasbenico.«
Foto: Christophe Abramowitz
Mejnike vaše glasbene poti so začrtala pomembna dirigentska imena – sprva Muti, naslednjo odskočno desko je zaznamoval Eric Ericson in zmaga na njegovem znamenitem tekmovanju. Ravno on vas je preroško postavil v eno izmed vodilnih svetovnih kulturnih središč – Pariz. Je temu botrovalo prepoznavanje vaše iskrenosti ali kaj drugega? Kaj je skupni imenovalec pariške kulture in slovenske Martine Batič?
Dirigentsko tekmovanje leta 2006 res predstavlja poseben mejnik in Švedska še danes ostaja moja ljubezen. Dan po zmagi smo sedeli ob kavici pri gospodu Ericsonu in gospe Moniki, ko mi je maestro mimogrede navrgel: »Martina, ti moraš v Pariz.« Brez dodatnega pojasnila, zakaj in čemu, dejansko so to bile edine besede, ki si jih še danes ne znam razložiti. Po vseh teh letih še odkrivam vse aspekte, ki so bili skriti v tem znamenitem stavku.
Pred leti je tudi Ericson sodeloval z Zborom Francoskega radia, mnogi pevci mi še danes zaupajo kako izkušnjo z njim, medtem ko pevci na Švedskem trdijo, da je v Franciji znal tudi trpeti, saj v francoskem prostoru ni bilo enakega razumevanja postavljanja akordov in intonacije, kot smo bili tega vajeni na Švedskem. V Parizu deluje zelo uspešna dirgentka Laurence Equilbey, mogoče mi je le želel sporočiti: »Punca, pojdi pogledat, kako se dela.« (Smeh)
Naj ob tem omenim, da zame poseben mejnik pomeni tudi lanski koncert s Švedskim radijskim zborom in Komornim zborom Erica Ericsona ob 100. obletnici rojstva maestra Ericsona. Koncert smo zaključili z redko izvajanim in kompleksnim delom Vater unser Maxa Regerja, pri katerem se zbor deli na tri dele. Reger te skladbe namreč ni dokončal in Ericson je na eni izmed svojih zgoščenk skladbo tam tudi pustil obviseti v zraku, čeprav je kasneje dobila svoj zaključek v priredbi Karla Hasseja. Na ta način sem želela zaključiti koncert tudi sama, v spomin na znamenitega Erica Ericsona.
Življenje umetnika zahteva sledenje različnim potem in fazam svojega profesionalnega življenja. S tem védenjem tudi zame Pariz ne predstavlja končne postaje. Treba je slediti svojim sanjam, pa čeprav nikoli ne veš, na katerem križišču se bo prižgala rdeča in na katerem zelena luč. Želim si puščati odprta vrata, prav tako okna, biti iskrena s svojimi hotenji, se maksimalno truditi na svojem potovanju in verjamem, da se na ta način stvari same postavijo, kot jim je namenjeno.
Zveni zelo idilično, pa vseeno, ali študij dirigiranja in sledenje svojim sanjam res lahko mladega glasbenika pripravi na profesionalno dirigentsko pot vašega ranga?
Vsekakor naraven talent služi kot osnova in izhodišče naše poti, trdo delo, iznajdljivost, odprtost za informacije kot tudi konstruktivne kritike bodo talent le nadgradile, ščepec sreče pa zagotovo tudi ni zanemarljiv, čeprav nanj vendarle ne moremo vplivati. Ob vsem naštetem je treba stati na realnih tleh, se dosledno zavedati svojih prednosti in kje imamo prostor za izboljšavo ter napredek. Od vsakega človeka, s katerim sodeluješ, pa naj bo to ansambel ali solist, se lahko nečesa naučiš. Občutek, da vse znaš, je najslabši. Vse to ne velja le v glasbenem svetu, temveč tudi na ostalih področjih življenja.
Letošnja nagrada Prešernovega sklada Martini Batič sloni na uspehih zadnjih let: sodelovanju s Komornim zborom RIAS iz Berlina, Zborom Srednjenemškega radia iz Leipziga, Zborom Slovenske filharmonije, Švedskim radijskim zborom in Zborom Francoskega radia.
S svojimi nizajočimi uspehi ste se zapisali kot ena izmed vodilnih dirigentk tako slovenskega kot evropskega prostora. Spoprijemali ste se z različnimi zborovskimi sestavi – od ljubiteljskih, opernega do profesionalno koncertnega. Pred vami je nov izziv – s podpisom pogodbe z Zborom Francoskega nacionalnega radia ste stopili kar pred 95-članski zbor. Kako in s kakšnim namenom pravzaprav deluje ta zbor?
Vsak od naštetih sestavov je terjal določeno mero prilagodljivosti. Kako se spoprijeti s posameznim pevskim materialom, pa lahko oceniš šele, ko se bodisi prvič bodisi na vsakodnevni vaji srečaš z zborom. Mogoče najlažje parafraziram z avtošolo – vsi smo se enako učili pravil vožnje, nato pa je tvoja vožnja odvisna tudi od avtomobila, ki ga dobiš v roke. Verjetno bomo navaden fičo vozili povsem drugače kot kak električni avto. Voziti znamo, treba pa je prilagoditi pogled skozi okno, se naučiti, kje so prestave, s kakšnim občutkom se obrača volan … Tako doživljam tudi svoje novo delo s pariškim sestavom.
Glavna nit francoskega radijskega zbora so vokalno-instrumentalna dela, s tem namenom je bil zbor tudi prvotno zasnovan. Ansambel je zelo variabilen, saj se predstavljamo tudi v zmanjšani zasedbi; npr. na festivalu Présences Wolfganga Rihma smo nastopili le z 32 člani zbora in kot umetniška vodja tudi sama izberem zasedbo. Sicer pa s 40-člansko zasedbo enkrat na leto sodelujemo s pariško operno hišo, ostalih 50 pa ostane na voljo za manjša vokalno-instrumentalna dela ali pa a cappella koncerte.
Nazadnje sem s celotnim zborom izvedla izključno vokalni koncert, le da sem sestav razdelila na tri korpuse, kar nam je omogočila tako poseganje po programu za manjšo zasedbo, dvozborje kot tutti zasedbo. Tudi želja vodstva je, da se sestav razvija in predstavlja v a cappelli obleki, saj vsi vemo, da to pripomore k vokalni higieni in kondiciji, ki si jo zbor lahko s tovrstnimi koncerti privzgoji. Na ta način zraste potem tudi kvaliteta vokalno-instrumentalnih izvedb.
Usklajenost vodstva in umetniške ekipe je zagotovo pomembna za vzajemen razvoj celotne ustanove. Nekateri strokovnjaki za področje vodenja pravijo, da statistično najboljše ideje dejansko ne prihajajo s strani vodstva, temveč s strani enako kompetentnih ljudi, le da ti niso na odločilnih položajih. Kot največji minus vodstva opredeljujejo pretirano subjektivno vezanost na lastno idejo, medtem ko človek z distanco objektivneje, realneje ocenjuje potencial in razvoj ideje.
Vzporednice podjetništva in glasbenega kolektiva vsekakor so, povsod je komunikacija ključnega pomena, a misli me vodijo v drugo smer. Eno je vizija umetniškega vodje, drugo je razvoj ansambla, za katerega je umetniški vodja odgovoren; za ta razvoj je potrebno strokovno znanje, da bi ansambel dosegel določen cilj. Če je celotna ekipa z umetniškim vodjo okvirno uglašena in se z različnih perspektiv približujejo isti ideji, je to dejansko najidealnejša pot. Sem za demokracijo, a ne vedno, navsezadnje na koncu odgovornost ponavadi sloni na eni osebi in njenem podpisu.
Zbor Francoskega radia
Foto: Christophe Abramowitz
Ali se z vstopom v večje profesionalne glasbene hiše dirigentu ponuja priložnost kreiranja lastne programske in glasbene vizije? Koliko manevrskega prostora vam trenutno dopušča vaše delo, in če bi lahko v tem trenutku izbrali katerikoli programski spored, kako bi ga zasnovali?
Pri vokalno-instrumentalnih delih se dogovarjamo znotraj kolektiva, vsakršna ideja je seveda dobrodošla, v ospredju pa zagotovo ostajajo želje gostujočih dirigentov. V prihodnji sezoni smo pripravili največ a cappella koncertov, za katere gostujoče dirigente izbiram sama in z njimi tudi določam program. Funkcija mi omogoča odlično kombinacijo sodelovanja z orkestroma v hiši in razmeroma proste roke pri izboru našega abonmajskega repertoarja, ki pa je vedno ovrednoten in potrjen s strani vodstva. Še neizpeta želja zame ostaja dirigiranje Brahmsovega Rekviema, dela, ki sem ga prvič slišala v živo v času študija na vajah Bavarskega radijskega zbora in orkestra. Preprosto izjemno. Poleg poznavanja dela pa je kompozicija zame osebno dobila globlji pomen ob izgubi mojega očeta. Vse to v sebi nosi Brahmsov Rekviem.
Sicer pa se moje programske želje vsakodnevno spreminjajo, vsako novo doživetje me nagovori z nečim novim. Navsezadnje imamo tako doma kot po svetu ogromno kakovostne glasbe, ki si zasluži naše tehtne priprave in izvedbe in bi se težko osredotočala le na eno delo. Trenutno z veseljem ponovno odkrivam francosko glasbeno zakladnico, ki mi ob poslušanju v francoskih izvedbah odpira nova obzorja. Francoščina domačina namreč razgrinja zvočne barve, ki jih Slovenec nikoli ne bo mogel izvesti. Seveda to ne pomeni, da Slovenci ne bi smeli posegati po tem programu, a ni besed, s katerimi vam lahko opišem, kako drugače in edinstveno zvenijo Debussy, Ravel in Poulenc v njihovem domačem okolju.
Kako se sami spoprijemate s francoščino?
Sem v fazi učenja in kar precej truda vložim v to, je namreč zelo težak jezik. Za birokratske in vodstvene zadeve še vedno uporabljam angleščino, saj ni časa, da bi se s svojo (še) počasno francoščino učinkovito dogovarjala o pomembnih stvareh. Tudi Francozi ravno ne blestijo v znanju angleščine in roke so mnogokrat še najučinkovitejše komunikacijsko pomagalo (smeh).
Glavna nit 80-članskega francoskega radijskega zbora so vokalno-instrumentalna dela, predstavlja pa se tudi v zmanjšani zasedbi na a cappella koncertih.
Foto: Christophe Abramowitz
Slovenski zborovski pevec je že leta zagledan v skandinavsko in angleško visoko zborovsko kulturo, zglede iščemo tudi v discipliniranosti nemško govorečih dežel. Kaj pa je prednost francoskega pevca?
Res smo bolj vpeti v srednjeevropsko misel, način dela in organizacijo, Francija kot taka pa ostaja ovita v tančico skrivnosti. Odgovore za to najdemo v francoskem glasbenem razvoju, ki Franciji še danes pušča sledi. Do poznega 18. stoletja se je namreč zborovska kultura močno razvijala, najsi gre za njihove skladatelje ali kakovost glasbenega jezika. Preobrat se zgodi s francosko revolucijo, ko se cerkev loči od države, umetnost začne propadati, največji udarec pa doleti zborovsko področje. Ansambelski duh se v naslednjih 150 letih porazgubi, medtem ko Evropa v tistem času »šiba« dalje s polno paro. Francoska zborovska revolucija se ponovno vzpostavi s skladatelji, kot so Fauré, Gounod, Saint-Saëns … Danes imajo nekaj odličnih polprofesionalnih projektnih zborov in le enega koncertnega profesionalnega, torej radijskega. Zelo malo za nekajmilijonsko državo, kajne?
Je pa francoski pevec zelo muzikalen in izjemno vdan, če ga z nečim prepričaš. Je delaven, vesten in načeloma z zelo dobro vokalno tehniko, kar dokazujeta tudi kakovost in svežina starejših pevcev. Ta zahodnoevropska dežela ima namreč ogromno odličnih pevcev, vrhunske vokalne izobraževalne institucije, kot sta konservatorija v Parizu in Lyonu, vendar je naklonjenost usmerjena k solističnemu udejstvovanju.
Pa vendar je kljub solistični naravnanosti zanimanje za vstop v radijski zbor veliko …
Zelo, saj je služba profesionalnega pevca v tem zboru zelo dobra. Sploh, če se pevec zaveda, da je njegov domet vrhunskega solističnega poustvarjanja omejen in se v nekem trenutku začne ozirati po varnosti in stanovitnosti, kar pa ta služba vsekakor ponuja. Nedavno smo imeli avdicije za eno mesto baritona in basa – na avdicijo se je prijavilo več kot 70 pevcev, torej zanimanje vsekakor je.
»Francoski pevec je zelo muzikalen in izjemno vdan … Je delaven, vesten in načeloma z zelo dobro vokalno tehniko, kar dokazujeta tudi kakovost in svežina starejših pevcev.«
Foto: osebni arhiv
»Moje programske želje vsakodnevno spreminjajo, vsako novo doživetje me nagovori z nečim novim. … Trenutno z veseljem ponovno odkrivam francosko glasbeno zakladnico, ki mi ob poslušanju v francoskih izvedbah odpira nova obzorja.«
Foto: osebni arhiv
Poleg nekaterih že izvedenih projektov s francoskim radijskim zborom je v Sloveniji odzvanjalo gostovanje zbora ajdovske Srednje šole Veno Pilon v Parizu. Od kod se je porodila ta čudovita ideja?
Pobuda je prišla s strani moje dobre kolegice, ki ima na tej šoli tako imenovani glasbeni razred, ki ga sestavljajo dobri pevci in instrumentalisti. V okviru šole so namreč oblikovani različni razredi s težiščem na posamezni dejavnosti – likovni, glasbeni itd. Zdi se mi pomembno, da znotraj učnega procesa mladi ljudje učno materijo spoznavajo tudi prek čutnih zaznav, zato smo organizirali ogled kulturne prestolnice, prisostvovali so na vajah in generalki profesionalnega zbora in spoznavali potek dela. Za piko na i smo kot skupni koncertni dodatek pripravili in izvedli slovensko ljudsko Pa se sliš. Ajdovski dijaki so res krasni, odgovorni in zreli, pevci Francoskega radia pa so jih zelo širokogrudno sprejeli, prav tako vodstvo Francoskega radia. V hiši imamo namreč prav poseben izobraževalni oddelek, ki redno pripravlja delavnice in koncerte za mlade glasbenike. Mladi so mi zelo pri srcu, moramo jim dajati priložnosti za učenje in pridobivanje izkušenj, saj bodo na ta način tudi sami lažje izbirali svoje življenjske in poklicne poti.
Na omenjeni šoli ste pred kratkim gostovali tudi kot motivator, predvidevam, da ste se pretežno pogovarjali o vašem poklicu. Vloga vzornika zagotovo terja precejšnjo odgovornost, predvsem do mladih. Čutite, da bi lahko pedagoška dejavnost nekoč postala tudi del vašega delovanja?
Moram priznati, da mi ob etiketi vzornika postane kar malce nerodno, še vedno mnogokrat »zafarbam« (smeh). Je sicer zelo lepo slišati te besede, človeku kar dvigne samozavest, a obenem prinaša veliko odgovornosti, saj je lahko vpliv na posameznika tako pozitiven kot negativen.
Zaenkrat se najbolje počutim na odru in resnično se sprašujem ali bi pedagoški poklic sploh znala opravljati, predvsem ker menim, da poslanstvo mentorja, profesorja zahteva prepoznavanje unikatnega daru vsakega posameznika, terja veliko strokovnega znanja, predvsem pa ogromno izkušenj. Če bi si le-teh v zadostni meri nabrala tekom svoje kariere, bi iz njih mogoče tudi črpala kak nasvet za mlajše generacije. Trenutno pa si tega ne upam, ne želim si namreč nikogar ukalupljati, saj bi s tem tista iskrenost, o kateri sva se že pogovarjali, kaj kmalu zbledela. Po drugi strani pa je treba znati postavljati jasne meje, saj smo mnogokrat prehitro z vsem zadovoljni in se obravnavamo, kot da smo vsi enakopravni. Žal ni tako.
Gostovanje zbora Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina na koncertu v Parizu, kjer so skupaj z Zborom Francoskega radia zapeli tudi slovensko ljudsko Pa se sliš
Pravite, da kljub delovanju v Parizu in gostovanju dugod po svetu vaša baza še vedno ostaja doma. Glede na to, da ste trenutno v Sloveniji brez matičnega zbora, imate za slovenski prostor kake posebne želje in načrte?
Moj odhod v Francijo je vendarle zelo svež, zato trenutno konkretnih projektov v Sloveniji nimam. Dejstvo je, da želim ostati povezana s Slovenijo, na kakšen način, v kakšni obliki in s kom, pa ostaja odprto.
Kaj pa vas čaka v svetovnem merilu?
V aprilu smo že predstavili celo naslednjo sezono – čakajo nas koncerti na izjemnih lokacijah, kot so Versajska palača in pod Eifflovim stolpom, doživetja, o katerih večina glasbenikov le bere ali pa gleda na Mezzu (smeh). Ob tovrstnih dogodkih v Pariz prihajajo res vrhunska dirigentska imena in pripravljanje ansambla ob njihovem gostovanju je res posebno in težko opisljivo.
Pogodba me obvezuje, da sem najprej dolžna poskrbeti za svojo funckijo v Parizu, imam pa tudi dovoljenje za raznorazna sodelovanja zunaj Francije. Radiu je namreč v interesu, da njihov kolektiv sestavljajo umetniki, ki so aktivni izven meja in sodelujejo z renomiranimi ansambli. Te možnosti sem izjemno vesela.
Naštevate res čudovite pariške lokacije, zato se težko izognem trenutno najbolj aktualni temi – mineva namreč le dan po požaru pariške gotske arhitekturne lepotice, znamenite katedrale Notre dame. Kako ste kot nekdo, ki se skorajda vsakodnevno sprehaja ob večstoletni katedrali sredi Pariza, spremljali in doživljali včerajšnji dramatični dogodek?
Zanimiv občutek, nisem pričakovala, da se me bo tako močno dotaknilo in me presunilo. Sem žalostna in šokirana obenem, moji pariški sodelavci so povsem iz sebe in zelo sočustvujem z njimi. Ko samo pomislim, da smo pred 14 dnevi sedeli na terasi nasproti katedrale in občudovali njen zvonik, sem trenutno brez besed. Resnično gre za dogodek, ki ni omajal le Parižanov, temveč ves svet.
Foto: Janez Kotar
