Pri petinosemdesetih letih se je poslovil dolgoletni neutrudni organizator Naše pesmi v letih 1970–1990 in tajnik Zveze kulturnih organizacij Maribor ter eden najvidnejših ustvarjalcev slovenskega lutkarstva, ki mu je bil zapisan od otroških let do konca življenja, Tine Varl.
O njegovi lutkarski poklicni poti, pravzaprav poslanstvu, je veliko zapisanega in to potrjujejo domača ter mednarodna priznanja, ki jih je prejel in pogosto delil s soprogo Bredo Varl, s katero sta tvorila znamenit lutkarski tandem. Izhajal je iz ljubiteljske ustvarjalnosti, kamor so ga usmerili starši, in že pri desetih je nastopal v kulturnem društvu Angel Besednjak. Kasneje je tudi sam ustanovil društvo Malo gledališče lutk Pobrežje, ki mu je ob vodenju, režiranju in igranju zagotovil še podporo tekstilne tovarne, kjer je bil skladno s svojo prvo stroko tudi zaposlen.
S pridobljenimi izkušnjami je postal »tajnik« mestne krovne zveze kulturnih društev v Mariboru in ta poklic opravljal vsa sedemdeseta in osemdeseta leta. S »predsednikom« Janezom Karlinom sta naredila najuspešnejšo ZKO v Sloveniji in njena društva so na različnih področjih uživala ugled najboljših v Jugoslaviji.
Že v šestdesetih so se začeli pevski zbori srečevati v mariborski koncertni dvorani, ki je slovela po dobri akustiki za vokal (kar je hvaležno naključje, saj jo je pred prvo vojno postavil tovarnar Götz, ki je bil obseden zborist), prvo pravo zborovsko tekmovanje pa je pripravila ZKO Maribor oktobra 1970 pod imenom Naša pesem in organizacijski vodja je bil Tine Varl. To vlogo je opravljal do dvanajste Naše pesmi leta 1992, ko jo je predal Marjanu Pungartniku, pri čemer je bilo vselej zelo pomembno dobro ujemanje s tajniki žirije, ki so bili v Varlovem obdobju Tone Lotrič, Mitja Gobec in Marko Studen.
Tine Varl je dal Naši pesmi podobo, ki jo po več kot pol stoletja, ko ima tudi svojo mednarodno inačico, doživljamo kot tradicijo, na kateri lahko to izjemno kulturno »institucijo« nadgrajujemo.
Naši najboljši pevski zbori so že poznali profil takšnih zborovskih prireditev v Arezzu, Llangollenu, Grosszimmernu, Spitalu in drugod, kjer so tekmovali, in programski odbor pri tedanji republiški ZKO je postavil primerljive kriterije izbora sodelujočih zborov, te pa je nato uveljavljala tudi vsakokratna ocenjevalna žirija. Na ta način je slovensko zborovsko petje dobilo dober smerokaz za svoj razvoj in se je tudi res hitro dvignilo visoko nad jugoslovansko raven.
Sodelovanje velikega števila zborov – običajno okoli dvajset, včasih pa tudi čez trideset – je terjalo premišljen organizacijski pristop, vse prej kot samoumeven in improviziran. Končno je šlo za tekmovanje in vsi sodelujoči so morali imeti enake pogoje, žirija (in občinstvo) pa možnost natančnega spremljanja. Marsikatero podobno zborovsko srečanje se je izjalovilo, ker so se ga lotili preveč »po domače«. Saj so obstajali raznovrstni organizacijski odbori, ampak potek je bil odvisen od operativnega vodenja in to je bilo v rokah Tinetove ekipe.
Naša pesem ni imela kakšne podedovane oblike in jo je bilo treba šele ustvariti. Tine Varl je bil človek z uprizoritvenimi izkušnjami, ki so pri pevskih zborih bolj redke in so njihove odrske postavitve najpogosteje toge in dolgočasne, misleč, da je zvočni učinek več kot dovolj in je vse drugo moteče. Zato je preizkušal različne prijeme, da bi bil namen in potek kakovostnega primerjanja med zbori dovolj razviden in razumljiv. Oder je pač oder in predpostavlja vizualizacijo, sicer bi lahko imeli kar radijska tekmovanja zborov, kakršna je od leta 1950 izvajal BBC. Tine je razumel, da je nastop zbora tudi predstava, in uspevalo mu je, da je imela nekaj od tega tudi televizija, ki je snemala prve Naše pesmi ter kakšno celo prenašala v živo.
Redkokdo se je zavedal zahtevnih vprašanj, ki so padla na Varlova ramena: Kako simbolno označiti Našo pesem, da bo takoj prepoznavna kot izjemen vsakoletni dogodek v mestu in v Sloveniji? Kako oživiti dvorano z banalnim pivovarniškim imenom, obrabljeno in škripajočo od vsakodnevnih kino westernov, da bo nenadoma zasijala kot slovensko zborovsko svetišče? Kako učinkovito začeti in kako skleniti tekmovanje, da ga ne bodo zamorile prisiljene govorance? Kako izvajati logistiko številnih zborov v omejenih prostorskih pogojih brez pravega zaodrja, zvočne izolacije in zračenja? Kako izkazati dosežen rezultat občinstvu in pevcem, saj so vendar prišli zaradi tekmovanja? Kako zagotoviti nemoteno delo žirije in na drugi strani dovolj dostopnosti za medije? Pa fotografiranje in snemanje? In še desetine drugih momentov, ki se lahko izkažejo za zelo pomembne, kot npr. začetne Gallusove fanfare Musica noster amor, da so leta pozneje navdihnile poimenovanje mariborskega mednarodnega zborovskega tekmovanja in se je tudi zaradi tega ter zaradi preizkušene Varlove zasnove Naše pesmi tako hitro prijelo. Ničesar od tega ni bilo mogoče kupiti kot licenco od drugih.
Tine Varl je dal Naši pesmi podobo, ki jo po več kot pol stoletja, ko ima tudi svojo mednarodno inačico, doživljamo kot tradicijo, na kateri lahko to izjemno kulturno »institucijo« nadgrajujemo. Ni se podpisoval pod svoje ideje in izvedbe in skoraj nemogoče se je spomniti vsega, kar je prispeval k Naši pesmi, zato je tudi pričujoči zapis nepopoln, a potreben, da se zavemo, kako neka kulturna vrednost, ki jo uživa širok krog ljudi, sploh nastane.
