V Naših zborih boste lahko med drugim prebrali predstavitve domačih in tujih publikacij, povezanih z zborovsko glasbo. Tokrat vam predstavljamo zborovski priročnik o petju, vodenju in komuniciranju v zboru norveške avtorice Tone Biance Dahl. Zborovodkinja, komunikologinja, pedagoginja, pisateljica in predavateljica izhaja iz svojih dolgoletnih izkušenj pri delu z zbori. Dahlova vodi komorni zbor Schola Cantorum oddelka za muzikologijo Univerze v Oslu, kjer tudi poučuje zborovsko dirigiranje na Norveški akademiji za glasbo. Predava doma in v tujini ter je članica žirij na mednarodnih zborovskih tekmovanjih. Po svetu vodi zborovske tečaje in delavnice, pri katerih osrednjo pozornost namenja komuniciranju med zborovodjem in zborom ter raziskovanju ‘čarobnega trenutka’ v glasbenem poustvarjanju. V Skandinaviji se je priročnik, namenjen tako zborovodjem kot pevcem, hitro prijel in se uvrstil med temeljna dela na univerzah in konservatorijih.
Knjiga, sicer zamišljena kot priročnik zborovske didaktike, zaradi enostavnega načina podajanja snovi ne deluje tipično, čeprav zadani cilj več kot uspešno izpolni. Pozornost pritegne že uvodno pojasnilo, da je v delu vrstni red učnih aksiomov obrnjen: namesto uveljavljenega zaporedja kaj – kako – zakaj avtorica na prvo mesto postavi vprašanje »Zakaj počnem, kar počnem (in kaj je v ozadju vzroka)?«, šele zatem sledita kako in kaj. Ravno od osebnega cilja, ki zborovodju predstavlja motivacijo za vodenje zbora in ukvarjanje z glasbo, je namreč v veliki meri odvisen morebitni uspeh.
Prvi del obravnava petje (‘proizvajanje zvoka’) ter zborovsko ogrevanje oz. upevanje, drugi se ukvarja z zborovodjevim delom in smislom za njim, zadnji, z naslovom Komunikacija, pa s posameznikovimi izbirami in razlogi zanje. Vsak vsebinsko tvori zaključeno celoto, ki je smiselno povezana z ostalima deloma, a ga lahko brez škode beremo ločeno ali v drugačnem vrstnem redu, kot je določen v knjigi.
Osnovnim vprašanjem vokalne tehnike, anatomskim in psihološkim vidikom petja, začenši z dihanjem, ter različnim pogledom, s katerimi se pri glasbenem udejstvovanju srečuje sleherni zborovodja ali pevec, sledijo razumljive razlage, smernice za odpravljanje težav in uporabni primeri vaj. Potreba po pravilnem ravnovesju je najočitnejša rdeča nit priročnika, ki vodilu sledi tudi sam: posamezni primeri so obravnavani dovolj določno, obenem pa predstavljeni enostavno in jedrnato.
Zborovodjeva vloga je razčlenjena v smislu potrebnih vrlin, večplastnosti njegovega dela in nujne prilagodljivosti, posebej pa je izpostavljen vidik vodje. Kako združiti odločnost s potrpežljivostjo, najbolje doseči želeni učinek, izbrati primeren in zanimiv program, načrtovati vaje in nastop, kako razviti karizmo – so le nekatera vprašanja, na katera odgovarja avtorica.
Kot eden ključnih vidikov je pri repertoarju izpostavljena potreba po poznavanju, razumevanju in zavedanju besedila, pa tudi različnih delov skladbe in razmerij med njimi. V delu, ki govori o vajah, zasledimo vrsto uporabnih napotkov: o točnosti (na začetku in koncu vaje), predpripravi in sprotnem odpravljanju napak, pri čemer ne gre pozabiti na smisel na humor. Avtorica se loti tudi vprašanja intonacije, razlogov za težave ter možne pristope, za lažjo obravnavo večjih sklopov informacij pa priporoča tehniko drobljenja na več manjših, lažje osvojljivih enot.
Komunikacija je lahko slušno, vidno ali kinetično pogojena, skladno s čimer smo posamezniki zanjo tudi različno dojemljivi. Pri zboru poteka vsaj v treh smereh: znotraj zbora samega, med zborovodjo in zborom ter navsezadnje med zborom in občinstvom. Zborovodja se mora zavedati svoje pojavnosti pred zborom in možnosti, da pojasnila podaja različno hitro in visoko z namenom boljšega učinka. Poudarek je na prisotnosti (predanosti) in pozornosti, pravilnem načinu podajanja želja in zahtev, odzivanju na signale iz zbora in pomenu neverbalne komunikacije. »Za vsem, kar lahko vidite, slišite ali čutite, so moje misli in občutja, moj odnos do življenja, predpostavke, pričakovanja, predsodki, odločitve,« zapiše Dahlova.
V zaključku najdemo še koristne nasvete o moči pozitivnih navodil namesto prepovedi, navdihu, pogumu, reševanju manj prijetnih situacij in zastavljanju pravih – izvedljivih – ciljev. Za komunikacijo v zboru so po avtoričinem mnenju odgovorni vsi. Zborovodja mora razpolagati z ustreznim znanjem, da mu pevci lahko svoj glas zaupajo »v uporabo« brez vsakega tveganja, in stremeti k preseganju osebnih omejitev ter skupnemu iskanju čarobnosti v glasbi na nastopih ali na vajah. Pri uglašenem zboru se vzajemna predanost drug drugemu in glasbi lahko sliši in vidi. »Vsak stremi k istemu kot zborovodja prav ta hip.«
Slog angleškega besedila je tekoče berljiv, uporabljeni strokovni izrazi niso prezahtevni. Podpoglavja so opremljena s smiselno umeščenimi citati in otroškimi risbami, vsebino pa posrečeno povezujejo pesmi Lise Knudsen. Priročnik bo osvežilno in dobrodošlo branje tako za izkušene zborovodje in pevce, ki lahko lastna spoznanja ter izkušnje primerjajo s podanimi in jih dopolnjujejo, pa tudi za vse ljubiteljske glasbenike in novince, ki jim bodo jasno razčlenjeni vzorci in nasveti prihranili precej časa in truda.
Spletna stran avtorice: http://www.tonebianca.no/en/
Spletna stran založbe: http://www.cantando.com/
