V soboto 22. oktobra lani je bilo v stolnici v Gorici na koncertu posebne vrste nadvse slovesno. Pevski zbori, njihovi dirigenti, organista in inštrumentalna skupina, predstavnik založnika in urednik so na koncertu predstavili zajetno založniško podjetje Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, Zbrana dela skladatelja in pedagoga Emila Komela v treh knjigah z dodano zgoščenko.
Pet Komelovih orgelskih skladb je zaigral Mirko Butkovič, Invencijo v C-duru za godala, pihala in trobila Inštrumentalna skupina Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, v izvedbi Mešanega mladinskega pevskega zbora Emil Komel je zazvenela skladateljeva postna skladba, iz grl Združenega pevskega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov Gorica pa trije stavki Komelove Maše za rajne, Ecce sacerdos magnus in zahtevna Vstajenje. Dirigirali so Tiziana Zavadlav, David Bandelj in Mirko Ferlan. Slovesnost je pospremil predsednik Združenja Dario Bertinazzi, o vsebini zajetne in pomembne izdaje pa je spregovoril glavni avtor in urednik Ivan Florjanc.
Razen iz treh objav v reviji Novi akordi (1901–1914), na naših korih že zelo redkih in pozabljenih izvodov zbirke Božji spevi izpred druge svetovne vojne ter skromne zastopanosti v Knjižnici Cerkvenega glasbenika skladatelja Emila Komela današnje generacije komaj lahko poznajo. Prav zato je pogumna pobuda Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, da izda in oživi Komelovo zbrano glasbeno delo, toliko pomembnejša, saj je širina Komelovega glasbenega snovanja zanimiva, poučna in pomenljiva za vsakega, ne le cerkvenega glasbenika.
Ni bistveno, po kateri knjigi lepo oblikovane tridelne monografije sežemo najprej, saj je za motiviranega glasbenika bistvena vsebina vsake od njih. Seveda pa bodo organisti segli najprej po skladbah za orgle, klavir in harmonij, zborovodje po vokalnih delih, sleherni glasbenik pa bo našel v Harmoniji vse potrebne in trdne temelje ter smer za kasnejši poglobljen študij glasbenega stavka.
Rokopis Komelove Fugirane predigre, kot ga je skladatelj poslal uredništvu revije Novi akordi
Vir: dlib.si
Skladbe za orgle, klavir in harmonij
V zvezku Skladbe za orgle, klavir in harmonij listamo v treh sklopih med 96 glasbenimi miniaturami. Posamezna dela v skupini ’50 skladb za orgle’ – igramo jih lahko tudi na klavir ali harmonij – je Komel poimenoval »preludiji« in jim dodal še dve fugirani predigri. Nekatere je opremil z naslovi, ki določajo liturgično uporabnost (Te Deum laudamus, Rekviem, Dies irae, Regina coeli, Rorate coeli, Ave Maria, Stabat Mater, Poročna koračnica – posebna za vstop in izhod – in druge). V drugi skupini pa je 23 skladb z najrazličnejšimi naslovi (Preludij, Invencija, Koral, Koralna predigra, Fuga, Pesem brez besed, Kromatična invencija) in širše zasnovana fugeta. Zvezek zaokroža kratka polifona trikrat inštrumentirana invencija za kvartet godal, pihal in trobil. Miniaturke so kot nalašč za liturgično rabo, vse z jasnim stavkom, pri igranju pod prsti, od najbolj preproste do nekaterih harmonsko stopnjevanih in zvočno gostejših. Kako priročna knjiga, za študij in zgled v skladateljskem znanju in seveda za trajno mesto na mojih orglah! Odprem jo lahko, ko mi poide lastna improvizacijska invencija, a jo bom med igranjem teh skladb ponovno začutil, kot kratko pred- ali poigro, kot vezavo med skladbami s petjem, v načinih od C do štirih višajev ali nižajev, kot samostojni vložek orgel v raznovrstni liturgični priložnosti, predvsem pa so mi skladbe lahko stalno ogledalo glasbenega reda in pobuda za kritično samorefleksijo osebnega razgleda v glasbenem stavku.
Vokalna dela
V zvezku zborovskih skladb je 48 del – 6 od njih z orglami – pevnih, v dobrih legah in kleno zvenečih harmonijah, med njimi 13 na posvetna in nekatera priložnostna besedila, preostalih 35 cerkvenih pa je raznovrstno liturgično uporabnih, čeprav v njihovi vsebini razberemo, da so nastale v predkoncilskem, liturgično-glasbeno drugačnem času. Na korih bomo z veseljem segli po splošno dostopnih, a tudi po nekaj zahtevnejših partiturah. Raznovrstne pa so tudi za vsakdanje pevske priložnosti in izzive, od sproščujoče napitnice, do zahtevnejše partiture na Bevkovo besedilo.
A katerikoli zvezek bomo odprli, bomo takoj, že na pogled, še brez slišne tonske predstave zaznali: Komel je bil formiran muzik, skladatelj izdelanega in čistega stavka, zvenečih harmonij in jasne linearne glasbene misli ter izostrenega občutka za večglasje, ki ga je izoblikovala iz francoskih korenin razrasla dunajska teoretična šola.
Monografija je bila za založbo, njene sodelavce in urednika zahtevno podjetje, saj je Komelova skladateljska dediščina zelo razpršena po širšem primorsko-kraškem prostoru. Prav tako je bilo težko postaviti merila za objavo te ali one skladbe. Prav zato je knjigam dodana zgoščenka, ki celovitost monografije zaokroža. Na njej se lahko lista po katalogih vseh Komelovih del, vseh do zdaj dosegljivih in neznanih partitur, še neobjavljenih rokopisov, redkih, težko dosegljivih izdaj v razpršenih zbirkah in porazgubljenih priložnostnih natisov.
Harmonija in glasbena priloga s praktičnimi vajami
Tretji del monografije predstavlja faksimiliran ponatis izvirnega Komelovega priročnika Harmonija – združena s praktičnimi navodili za skladanje glasbenega stavka, ki je v Gorici izšel leta 1934 in čez dve leti v celotni nakladi izginil med plameni fašistične diktature. Od natisa je do danes preživelo komaj nekaj izvirnih izvodov. Komel snov v knjigi sistematično, redko urejeno, zgoščeno in logično niza, razlaga in utemeljuje, nedvoumno, od osnovnih pojmov večglasja pa vse do nakazane poti v svet sekvenc in modulacij. Teoretični razlagi je dodal primere in – kar je najpomembneje – vzorce vaj z nakazanimi modeli, kako se lahko s harmonijo spopadam in »jo vadim« sam, vse v smeri nešpekulativnih in trdnih osnov glasbenega stavka. V teoretičnem delu uporablja Komel izključno slovenske glasbenostrokovne izraze, ki pa zaradi nepoznavanja knjige in nevpetosti Komelovega jezikovnega premisleka v »glasbeno slovenščino« žal niso mogli zaživeti, se naprej razvijati in uveljaviti. Ker je Komelova Harmonija po Foersterju prva v slovenskem jeziku, je za naše teoretično glasbeno izročilo osrednjega, ne le zgodovinskega, marveč tudi študijskega pomena. V svojem jasnem pogledu na snov in predvsem v današnjem vedno ohlapnejšem pogledu na glasbeni stavek in njegovo pravo bistvo pa kljub več poskusom še nedosežena iz zato posebne veljave.
Komelova zbrana dela so pri Združenju cerkvenih pevskih zborov iz Gorice izdali v treh zvezkih.
V zbiranje gradiva in sicer v izdajo so bili vključeni sodelavci zveze založnice in centra Ivan Komel, celoto pa je vsebinsko in glasbeno uredil Ivan Florjanc ter prispeval vsa spremna besedila, osnovne misli o skladatelju, njegovem delu in glasbi. Zapisano in note dopolnjuje nekaj zanimivih fotografij ter faksimilov rokopisov in izdaj. Zajeten delež notografije je prispevalo podjetje Accordia, knjige je opremil Franko Žerjal, prevoda v italijanščino in angleščino sta oskrbela Vera Tuta Ban in Martin Petrovčič, nad slovenščino, italijanščino in angleščino pa so bdeli Stanislav Duh, Majda Massera in Stane Baluh. Tisk je delo podjetja Grafica Goriziana. Trilogija z zgoščenko je izšla v (samo) 200 izvodih. Ker izdaje v knjigarnah ne boste našli, se povežite z Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica oz. s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Ivan Komel.
Goriško Združenje cerkvenih pevskih zborov je z izdajo, ki jo je podprla avtonomna dežela Furlanija – Julijska krajina, po monografiji Stanka Jericija in predvsem Lojzeta Bratuža spet zadelo dobro tarčo. Od zadetka pričakujemo v slovenski cerkveni glasbi dober odzven, v našem zborovstvu razširjen razgled, v poučevanju harmonije in splošnem razmisleku o glasbenem stavku in odnosu do njega pa izostritev pogleda in osvežitev kriterijev.
______________________
* Prispevek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik, 2016 (109), 6, 24–25. Založbi Družina se zahvaljujemo za soglasje za objavo.
