Foto: zajem zaslona (TV Slovenija)
Lahko rečemo, da je Maribor že od konca 19. stoletja, še močneje od začetka 20. stoletja, pravo zborovsko središče, od druge polovice prejšnjega stoletja pa zibelka slovenskega in mednarodnega merjenja izbranih, najboljših in najbolj ambicioznih zborov, ki so glas mesta ob Dravi posneli po svetu. V sklopu pogovorov vas bomo popeljali v zgodovino tekmovanj v Dvorani Union v Mariboru. Iz srečanj pevskih zborov nekdanje domovine se je na enem najbolj priljubljenih in akustičnih odrov daleč naokrog rodilo eno najzahtevnejših državnih tekmovanj, ki še danes velja za najtrši oreh in najprestižnejši dosežek vsakega slovenskega pevskega zbora.
Pogovore bomo posvetili petim desetletjem Naše pesmi, začetkom tekmovanja, njegovemu neslutenemu razvoju, ljudem, ki so tekmovanje organizirali, pevcem, ki so se tresli od treme – pa vendar peli na odru Unionske dvorane v Mariboru, in zborovodjem, ki so z njimi vadili, jih spodbujali v znameniti »šok sobi« in nazadnje z njimi tudi stopili pred žirijo. Poskusili bomo odgovoriti na vprašanja, kaj Naša pesem pomeni za Slovenijo in svet, kako je spremenila naše dojemanje zborovskega petja in kaj vse se skriva za njenim odrom ter, nenazadnje, kako nas od vsega skupaj še vedno najbolj gane – petje.
Kako se je začelo, kaj je znano o predhodnikih tega tekmovanja, o prvem desetletju Naše pesmi in njenem pomenu – o tem v našem prvem pogovoru, v katerem je sogovornik mag. Franci Pivec, mariborski kulturni delavec, poznavalec in ljubitelj zgodovine mariborskega zborovskega življenja in tekmovanja, nekdanji predsednik Zveze kulturnih organizacij in pevec v še vedno delujočem legendarnem Moškem zboru Slava Klavora, tudi prejemnik zlate plakete JSKD za življenjsko delo na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti za leto 2019.
Franci Pivec na podelitvi zlate plakete JSKD za življenjsko delo na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti, januar 2020
Foto: Matej Maček
Gospod Pivec, ste poznavalec in spremljevalec mariborskega in slovenskega zborovstva, poslušalec in dolgoletni pevec, zato je vaš pogled iz dvorane in z odra še kako dragocen. Maribor je z Dvorano Union, ki jo je leta 1911 postavil Tomaž Götz iz Württemberškega, tako rekoč vizionarsko zgradil naš zborovski tempelj, tako slovenski – za tekmovanje Naša pesem, kot mednarodni – za tekmovanje Gallus. Na neki način je to prostor za srečanja in tekmovanja, pa vendar dvorana brez pevk in pevcev je lupina.
Tako je. Če ne bi bilo tudi dobrih zborov skozi vseh teh 100 let in več, kolikor ta dvorana obstaja, in če ne bi bilo zagrete publike, pa tudi zainteresiranega mestnega vodstva (spomnimo se samo župana Juvana med obema vojnama, ki je bil sam pomemben zborovodja) in pripravljenosti, da se mesto izkaže tudi s sofinanciranjem te prireditve – potem danes ne bi praznovali 50-letnice osrednje zborovske prireditve v Sloveniji – Naše pesmi.
Pa vendar se je takrat dejansko začelo z nemško govorečimi, tistimi, ki so dobro razmišljali v zborovskem smislu. To so bili začetki zborovskega razcveta pri nas.
Ja, seveda. Mariborski moški pevski zbor iz leta 1846 (nemški zbor Dunajskega glasbenega združenja oz. Musikvereina; op. ur.) sodi med najstarejše v Evropi. Zelo hitro se je uveljavil in tudi slovensko zborovstvo se je lahko oprlo nanj, pa tudi desetletja sodelovanja so obstajala med pevci, ki so uporabljali en ali drug v Mariboru domač jezik in lahko govorimo o skupni zgodovini zborovskega prepevanja v Mariboru. To prepevanje je bilo na zelo visoki ravni, kar je bil predpogoj za uveljavitev ideje, da bi v Mariboru imeli osrednje slovensko zborovsko srečanje. Danes temu rečemo tekmovanje pevskih zborov, saj je kakovost zborovskega petja merljiva in tudi zelo koristno je primerjanje za razvoj te, da poudarim, najbolj množične ustvarjalnosti ali poustvarjalnosti, kar je obstaja, saj je pevskih zborov več milijonov po vsem svetu.
Kako pomembna za razvoj zborovstva pa je bila v Mariboru ustanovitev Glasbene matice?
Mariborska glasbena matica pod vodstvom Oskarja Deva je izkoristila vso infrastrukturo, ki jo je Nemško filharmonično društvo že zgradilo in jo desetletja že uporabljalo, tako da ni bilo treba začeti od ničle. Med svetovnima vojnama smo imeli izvrstne zbore v Mariboru. Mešani zbor Glasbene matice je pritegnil v Maribor takratne največje slovenske glasbenike – Deva, Mirka, Bohinskega, Pahorja, Vrabca in mnoge druge –, in seveda se je to poznalo tudi po drugi vojni, saj se je zborovstvo zelo hitro obnovilo. V tradiciji predvojnih ‘pevskih žup’ se prvi poskusi Naše pesmi pojavijo že leta 1962 na jugoslovanski ravni, ampak ta ideja ni vzdržala, ker zborovsko gibanje v drugih republikah ni imelo tako dobre organiziranosti kot v Sloveniji. Se je pa potem vzpostavil koncept za slovenske pevske zbore, ki se je ohranil in ga še vedno gojimo.
Naša pesem 1972: v sredini dirigent Marko Munih, član organizacijskega odbora, in skladatelj Ubald Vrabec, član žirije
Ubald Vrabec in Klavdij Koloini, zborovodja Moškega pevskega zbora Srečko Kosovel, 1972
Žirija leta 1978: Samo Hubad (Ljubljana), predsednik, Janez Bole (Ljubljana), Mladen Jagušt (Beograd), Italo Montiglio (Gorica, Italija), Ciril Vertačnik (Velenje); tajnik žirije: Mitja Gobec (ZKOS Ljubljana)
Sklepna prireditev leta 1978
Če omenimo besedi Naša pesem, povemo veliko. To je naša prireditev, naše druženje, naš praznik, najzahtevnejša zborovska stopnička na poti vsakega pevskega zbora, zato da zmore oziroma da lahko nastopi v Unionski dvorani v Mariboru. Zlato priznanje oziroma visoko priznanje pomeni, da je njegova pot odprta tudi na druge odre. V svojem zapisu ob jubileju omenjate prvi koncert z naslovom Naša pesem, ki je bil 12. junija 1932 v Dobrli vasi na Koroškem. Je morda znano, ali je naša zveza kulturno-prosvetnih organizacij v Mariboru naslov te prireditve povzela tudi za Našo pesem v Mariboru?
To je zgodba duhovniku Poljancu, po rojstvu iz Haloz. Poljanec je bil prva žrtev nacizma že takoj po anschlusu. Na to se navezuje tudi vsem znana pesem Rož, Podjuna, Zila, ki velja za koroško narodno, vendar je nastala za Poljančev pogreb, deset let kasneje pa jo je Pavel Kernjak tudi uglasbil. Njena prva izvedba je bila leta 1948 v celovškem gledališču in jo je prenašal tudi avstrijski radio. Poljanec je torej ‘oče’ naslova Naša pesem in zelo verjetno so Vlado Golob, Jože Gregorc in drugi, ki so organizirali prvo Našo pesem v Mariboru za to zgodbo vedeli.
Zanimiva in zgodovinska je bila tudi odločitev za srečanje 11 pevskih zborov iz vseh jugoslovanskih republik 16. in 17. junija 1962 v Dvorani Union v Mariboru. Seveda to ni bila tekmovalna prireditev. No, med njimi je bil tudi Moški zbor Slava Klavora Maribor pod vodstvom Jožeta Gregorca. Kako pomembno je, da je mesto imelo posluh za zborovstvo in tako velik zalogaj, kot je tekmovanje? Le-to se je začelo leta 1970, in sicer 24. in 25. oktobra, to pa je bila prva Naša pesem, z udeleženci, imeni, ki ste jih omenjali.
Zelo pomembna je ta podpora okolja že na simbolni ravni. Vemo, kako prestižna priznanja so zlati, srebrni ali bronasti grb mesta Maribor, mesto pa se je takrat odločilo, da bo najboljše zbore nagradilo s temi mestnimi odličji. To pomeni, da je simbolno ponudilo temu tekmovanju nekaj najvrednejšega v Mariboru. Pa ne samo to. Maribor je tudi ves čas približno polovično pokrival vse stroške, kar je tudi redek primer v Sloveniji. To pomeni, da so bili tukaj ljudje, ki so si želeli imeti to tekmovanje, to pa zato, ker je obstajala tudi široka publika, ki je to cenila. Tu je bil še en dejavnik, ki ga z veseljem omenim. Radio Maribor je bil od prvega trenutka prisoten pri zamisli in izvedbi ter razširjanju dobrega glasu Naše pesmi. Kako je vse to bistveno, se je izkazalo pri 13. Naši pesmi leta 1993, ki so jo prestavili v Ljubljano, da bi jo ‘modernizirali’, in so organizacijo prepustili zasebnemu podjetju, vendar je manjkalo vse tisto, kar je nudil Maribor, od podpore mesta do dobre organizacijske ekipe, najprej pod vodstvom Tineta Varla, za njim jo je vodil Marjan Pungartnik in sedaj že dve desetletji Matija Varl. Naša pesem je že naslednje leto prišla nazaj v Maribor in na zadovoljstvo vseh sodelujočih zborov se nihče več ni spomnil, da bi jo odpeljal kam drugam.
Nabito polna dvorana leta 1976
Mešani pevski zbor Angel Besednjak iz Maribora sodi med zbore s številnimi udeležbami na Naši pesmi od prve izvedbe naprej. Nastopal je pod vodstvom Branka Rajštra in Ivana Vrbančiča. Na sliki zasedba iz leta 1976.
Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Ljubljana, zborovodja Jože Fürst, edini zbor z zlato plaketo leta 1976
Hostese leta 1976 in 1980
Ljubljani oprostimo, Naša pesem pa ostaja doma. No, že pri prvi Naši pesmi moramo omeniti, da je zbore ocenjevala mednarodna žirija, ki jo je vodil Vlado Golob. Zbori cenijo, da tudi ušesa iz tujine slišijo in ocenjujejo slovenske zbore, mislimo, da je prav tako. Kaj menite vi? Seveda, navsezadnje je to neko merilo, da potem visoko nagrajeni zbori tudi zlahka tekmujejo v tujini.
Ja, skoraj normalno je, ni pa pravilo, da zmagovalni zbori z nacionalnega tekmovanja, z Naše pesmi, odidejo potem na mednarodne odre, na mednarodna tekmovanja, in takrat se pokaže realnost ocen na Naši pesmi. Da do te realnosti prideš, moraš imeti prave ocenjevalce. Saj so bila tudi nezadovoljstva posredi, ni bilo vedno tako, da bi bil zbor, ki se je sam čutil zelo dobrega, visoko ocenjen tudi pri žiriji. Ampak, ko zdaj pogledamo skozi 50 let, je teh zmot žirije zelo malo, skoraj jih ni. To pomeni, da so žirije opravile svojo zelo pomembno vlogo in so poslale glas v svet ali pa vsaj čez naše hribe in doline, kateri zbor je najkakovostnejši. Taki zbori so se praviloma tudi obdržali, imajo kontinuiteto in so dejansko slovenske umetniške institucije. Še zelo odločilno stvar je treba omeniti in to je umetniški svet Naše pesmi, ki je tisti organ, razmeroma maloštevilen, le nekaj najvidnejših slovenskih strokovnjakov za vokalno glasbo, ki določi propozicije tekmovanja in obvezni program ter nato izbere, kateri od prijavljenih zborov so ‘zreli’ za tekmovanje v Mariboru. Zadnja desetletja imamo tudi mednarodno tekmovanje v Mariboru in je možna še dodatna primerjava poleg mednarodne žirije na Naši pesmi. Mednarodno tekmovanje ima seveda pretežno tuje žirante. Nekajkrat sta bili tekmovanji sočasno, recimo v letu Evropske prestolnice kulture, tako da sta obe žiriji poslušali obe tekmovanji. In takrat smo lahko slišali ocene res velikih svetovnih strokovnjakov, ki so izražali začudenje, kako visoka je kakovost pevskih zborov v razmeroma majhni državi, kot je Slovenija. No, podobno, kot se danes čudijo slovenskim kolesarjem na Tour de France.
Ob 50-letnici od prvega tekmovanja si lahko privoščiva, da narediva nekakšen siže, strneva misli o pomenu tekmovanja. Kako je vplivalo in kako še vpliva na zbore? Je pomembno za razvoj? Navsezadnje zahtevnost tekmovanja pomeni odlično odskočno desko.
Mislim, da je to za kakovost slovenskega zborovstva zelo pomembna institucija. Ob tem, da imamo svetovno znane pevske zbore in dobro šolane strokovnjake, imamo tudi odlične skladatelje – naj omenim novo generacijo skladateljev, pri katerih skladbe naroča ves svet: Nana Forte, Tadeja Vulc, Ambrož Čopi, Andrej Makor, Katarina Pustinek Rakar, Urška Pompe, Tine Bec in drugi. Poglejte, naši pisatelji pridejo v svet tudi po zaslugi tega, da subvencioniramo njihove prevode, tu pa hodi svet trkat na vrata naših skladateljev. In to je tudi povezano z Našo pesmijo, ker je prvi preizkus teh mladih skladateljev in potem takoj njena nadgradnja, Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor. Zmagovalni zbori mariborskih tekmovanj so tisti, ki ponesejo sloves slovenske kulture v svet. Kot človek, ki to spremljam že 50 let, bodisi kot poslušalec, organizator ali kot pevec – in tudi sam imam kakšno zlato odličje s Klavoro z Naše pesmi – sem ponosen na to. Čeprav je letos zelo nenavadno leto za pevske zbore, vsaj na ta način, da se spominjamo 50-letnice, ohranjamo stik z razvojem in si obetamo, da bo zborovska pesem ohranila stik s publiko. Radio je pri tem ključnega pomena, njegova vloga je res velika in nenadomestljiva, da je Naša pesem tako uspešna prireditev.
Tonska mojstra Slavko Hohnjec (za pultom) in Davorin Zemljič (s slušalkami), Radio Maribor, 1999
Izza kulis: dr. Klasinc, Nežka, Stopar, Pivec, Pungartnik, Studen in Petek, 1999
Poleg vaših velikih in pomembnih vlog je vaše umetniško poslanstvo tudi to, da stojite na odru in pojete ljubiteljem zborovskega petja. Velikokrat ste peli tudi žirijam, osvajali ste plakete s Slavo Klavoro. Lahko povemo zanimiv podatek, da je moški zbor Slava Klavora tekmoval, takrat pod vodstvom takorekoč zimzelenega in neumornega Jožeta Gregorca, že na prvi Naši pesmi leta 1970. Takrat je prejel priznanje, že na drugi Naši pesmi leta 1972 pa zlato plaketo, najvišje možno priznanje. Koliko desetletij ste član Slave Klavore in kako bi zaokrožili vaše udejstvovanje na Naši pesmi?
S prekinitvami, ker sem imel službo tudi zunaj Maribora in ni bilo možnosti obiskovanja pevskih vaj, je to tudi že pol stoletja, ob tem, da imam še neko celjsko zgodovino z Vrežetom in Kunejem v osnovnošolskih in gimnazijskih letih. Vesel sem, da sem del tega korpusa slovenskih zborovskih pevcev, ki je zelo obširen, saj kakšnih 100.000 ljudi prepeva v pevskih zborih, od otroških do odraslih, cerkvenih in vseh drugih, tako da je to res obsežno gibanje. Vsi se čutimo pripadne drug drugemu, visoko cenimo, ko kdo kaj doseže, in tu ni zavisti. Recimo naša Slava Klavora je že davno prek svojega zenita, ampak prišli so drugi zbori, perfektni zbori in pri tem imamo občutek, da smo tudi mi nekakšna podstat, ki so jo lahko nadgrajevali drugi zbori in jim seveda od srca čestitamo za zaslužena zlata priznanja na današnjih in prihodnjih Naših pesmih.
Slava Klavora je tekmovala trinajstkrat, osvojila je zlate plakete, med največkrat udeleženimi in nagrajenimi je bil tudi zborovodja Jože Gregorc. Koliko drugih dirigentov ste še imeli?
Mislim, da se jih je vseh zvrstilo trinajst. Nekateri so prišli k zboru že kot zelo uveljavljeni dirigenti in so si izbrali naš zbor, da z njim dosežejo še več. Nekateri so začeli s Slavo Klavoro, pa so si pridobili zelo dobre izkušnje in so prevzeli druge zbore. Pevski zbori so kulturne institucije, ki so za mesto pomembne, in ne bi verjeli, s kako skromnimi sredstvi in znatnim lastnim prispevkom se preživljajo, zaradi tega zaslužijo še dodatno spoštovanje.
Moški zbor Slava Klavora je bil med najpogosteje udeleženimi zbori na Naši pesmi. Od prve izvedbe pod vodstvom Jožeta Gregorca naprej je osvojil tudi mnoge zlate plakete. Na slikah so zasedbe iz let, ko so ga vodili Branko Rajšter (1978), Bojan Gorič (1988, 1990) in Branka Janc (1995).
Pogovor bova sklenila z vašim občutkom, kaj so pomenile vam osebno Naše pesmi kot pevcu, po vseh množicah vaj, intenzivnih vaj, priprav, študiranju obveznih pesmi, tudi tremi …?
Ja, Naša pesem je zahteven preizkus. Priti na oder Naše pesmi, na koncertne stopnice mariborskega Uniona, je velik dosežek. Obstaja anekdota, ko je sredi mesta nekdo, ki ni poznal Maribora, naletel na Gregorca in ga vprašal: »Tovariš, kako se pa pride v Union?« Gregorc ga je čudno pogledal in rekel: »Ja, veste, to pa je težko, je treba veliko vadit!« Priti v mariborski Union je velik cilj vsakega pevskega zbora ter nepozaben in svetal spomin, še posebej, če si bil na Naši pesmi tudi zlat. To je potrditev ljubezni do petja ter brezštevilnih vaj zbora in posebej lepo je, če tudi kulturna javnost to ceni, kar je v Mariboru zagotovljeno.
Zlata, srebrna in bronasta plaketa Naše pesmi z grbom mesta Maribor, obkroženim z napisom »Musica noster amor« (»Glasba, naša ljubezen«) iz Gallusove istoimenske skladbe, himne tekmovanja
________________
* Pogovor je nastal v sklopu oddaj ob 50. obletnici tekmovanja Naša pesem Uredništva za resno glasbo programa ARS Radia Slovenija, Radia Maribor in Radia Koper (urednice Urška Čop Šmajgert, Brigita Rovšek, Branka Kljun in Lea Hedžet) v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Predvajan je bil 27. oktobra 2020. Oddajam lahko prisluhnete v novembru in decembru 2020 ob torkih ob 18.20 na programu ARS ali v arhivu oddaj na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/50%20let%20na%C5%A1e%20pesmi.
