Slovensko ljubiteljsko zborovstvo je v samem svetovnem vrhu, pa vendar za obstanek na visoki ravni potrebuje nenehno podporo in dobro organizirano prihodnost. Zato je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti 30. novembra v Zavodu sv. Stanislava organiziral prvi dan slovenskih zborovodij – v želji po srečanju zborovodij vseh generacij in najrazličnejših usmeritev, ki bi omogočilo povezovanje in izmenjavo izkušenj, znanj, pogovorov in dobrih praks, kot je dejala Mihela Jagodic, producentka za zborovsko glasbo pri Javnem skladu.
Že na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem 2024 se je pokazala prava menjava generacij, prav tako v vrsti zborovodij šolskih zborov. Zbore najrazličnejših usmeritev pa tarejo podobne težave – najpogosteje stalnost pevcev, saj redna prisotnost na vajah danes ni več samoumevna.
Tako je prvi dan slovenskih zborovodij pritegnil pozornost – nanj se je prijavilo več kot 80 udeležencev – in že na začetku postregel z odgovorom na vprašanje, ki ga ponavadi zastavljamo medijske hiše: Koliko pevcev in koliko zborov imamo v Sloveniji? Odgovor je nastal na podlagi prijav na letošnje območne revije odraslih pevskih zasedb: 617 sestavov oziroma 10.955 pevcev. Ob tem je slovensko ljubiteljsko zborovstvo v primerjavi s preostalimi državami dobro sistemsko organizirano, je še povedala Mihela Jagodic.
Okrogla miza »Zbor kot skupnost«
Številke bodo v prihodnosti drugačne in tudi nekoč so bile: kdaj so bile najboljše in kdaj najslabše ter kaj se lahko iz njihovega nihanja naučimo, je na prvi okrogli mizi strnil Tomaž Simetinger, etnolog, koreograf in kulturni antropolog. Najprej je opozoril, da je zborovstvo le del širokega spektra ljubiteljske kulture – sicer ključen, pa vendar ga je treba razumeti v širšem kontekstu. Društvena kultura je najvišje valove dosegla v drugi polovici 19. stoletja v iskanju lastne nacionalne identitete, po prvi svetovni vojni in v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je z reformo spremenila zakonodaja in je imela »vsaka fabrika svoj zbor«. Na začetku samostojne Slovenije smo se odločili za kapitalizem in s tem se je spremenil tudi odnos do dela. Ljubiteljstvo se je začelo umikati in dajati prostor potenciranim individualiziranim pristopom ter digitalizaciji, prosti čas pa je padel v primež ekonomizacije. Včasih je bil cilj obiskovanja pevskih vaj kakovostno pevsko poustvarjanje, cilj obiskovanja folklore kakovostno plesanje …, danes pa je interes v službi samorealizacije in samoaktualizacije.
Zborovodje danes pred pevci ne morejo več nastopati le po načelu nekdanje stroge avtoritete, temveč avtoritete, ki jo narekuje današnji čas. Kakšna ta je ali pa bi morala biti, zelo dobro ve Žan Rojc, biokemik in specializant sistemske psihoterapije, sicer pa zborovodja kar 80-članskega zbora Tukan in zmaj v Ljubljani. Si predstavljate, da imate v zboru 11 basov? Žan Rojc jih ima in pravi, da zato, ker gre po načinu dela za drugačen pevski zbor, ki deluje na osnovi filozofije čuječnosti in poudarja pomen skupnosti. V njem pevci odkrivajo nove dimenzije pripadnosti in pomen skupnosti, ki se sicer v današnjem času izgublja. Današnja avtoriteta pa je lahko uspešna le, če upošteva tri komponente pri delu z ljudmi: omogočanja avtonomnosti vsakemu posamezniku, ustvarjanja pripadnosti in varnosti v skupini ter kompetentnost.
Na dopoldanski okrogli mizi so udeleženci z vprašanji in predlogi lahko sodelovali tudi prek mobilne aplikacije. Sicer pa je pogovor želel spodbuditi globlje razmišljanje o uspešnem delovanju zbora in zborovodje v vrtoglavo hitro spreminjajočem se svetu in izkoriščanju tistega, kar zborovodje največkrat ovira pri delu – npr. naraščajoče individualnosti pevcev.
Izjemno uspešna zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič podobne težave rešuje s svojim vodilom, ki pravi, da je petje metoda, ki združuje, saj ljudi povezuje in jim omogoča, da opazijo drug drugega. Dodaja, da »s petjem ne napredujemo le na glasbenem, temveč tudi na intelektualnem in socialnem področju, pa na področju discipline, interakcije med ljudmi, prilagajanja … Včasih je treba znati narediti korak nazaj, včasih pa druge potegniti za seboj. Gre za veliko več kot podajanje tonov in harmonij, ker glasba sproža dogajanje tako v človekovih možganih kot tudi v srcu in duši.«
Predstavitve dobrih praks za navdih
Prva okrogla miza dneva slovenskih zborovodij se je prevesila v kratke, ganljive, navdihujoče in celo navdušujoče predstavitve dobrih praks. Barbara Kovačič skupaj s svojo ekipo vsako leto organizira Tabor mladih pevcev Primorske. Za zagon je nagovorila tudi občino in svoje zborovodske kolege in uspelo ji je ustvariti projekt, ki 80 otrok, starih od 11 do 16 let, v šestih avgustovskih dneh pripravi na novo pevsko leto in se nauči ter poustvari koncertni program. Na taboru je letos potekalo še strokovno usposabljanje za zborovodje, otroci pa so kljub 10 uram petja na dan uživali še v kopanju v Idrijci ter drugih dejavnostih in ob tem čisto pozabili na svoje telefone. Tabor spodbuja nastanek zborovskih novitet in je izjemno pomemben za razvoj mladih pevcev primorske regije.
Duhovita in neposredna Ana Bec je ugriznila v tisto jabolko, ki se ga zborovodje ponavadi bojijo: v fantovske zbore. Prav sredi epidemije koronavirusne bolezni je na Gimnaziji Kranj začela ustanavljati fantovski pevski zbor. Vztrajnost se ji je obrestovala: preobilico pubertetniških hormonov je spretno preusmerila v pevske vaje in nastope: danes vodi 40 pevcev. Za enega ključnih dejavnikov pri omogočanju delovanja zbora pa je – resnici na ljubo – poudarila tudi nujnost ravnateljeve podpore pri oblikovanju urnika gimnazije.
Prebivalstvo se stara in del populacije doleti demenca. Simona Kokot, diplomirana medicinska sestra in pevka, je strokovnjakinja za pevske skupine oseb z demenco. Glasbena terapija je srečanje vseh njenih dosedanjih poti. Pravi, da za delo z osebami z demenco potrebuje veliko potrpežljivosti in srčnosti pa tudi izjemno širok pevski repertoar, da se lahko prilagodi vsakemu posameznemu srečanju. Pesmi namreč vzbudijo spomine, četudi le za kratek čas. V Sloveniji imamo triletni podiplomski študij glasbene terapije. Vsem, ki jih to delo zanima, pa svetuje, da se obrnejo tudi na Združenje glasbenih terapevtov Slovenije.
Simona Rožman Strnad, zborovodkinja in voditeljica Skladove koordinacije za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, je predstavila celostno praznovanje 30-letnice delovanja Mešanega zbora Viva iz Brežic. Skupaj s pomočniki iz zbora si je zamislila celoletno praznovanje: razglednice, rajžanje po krajih, od koder so doma pevci, Vivin gala ples, ulično razstavo, naročilo novitet …, snemanje za Radio Slovenija, izdajo zvočnega albuma in slavnostni koncert z naslovom Vivat, crescat, floreat! – Naj živi, raste in cvete!.
Kako voditi »srebrno(g)lase«
Popoldan na sobotnem dnevu slovenskih zborovodij je bil rezerviran za dve temi: »Kdor poje rad, ostaja mlad« je bila namenjena tistim, ki jih zanimata delo s starejšimi zbori in manj zahtevna notna literatura,»Naša pesem po Naši pesmi« pa zborovodjem, ki vodijo zbore na regijski ali državni ravni.
Mentorica prve je bila Manja Gošnik Vovk, ki je skupaj z Ženskim zborom Društva upokojencev Velenje ponazorila zelo sistematsko in starejšim glasovom prilagojeno vajo zbora. Na vprašanje, kaj upokojenski zbori potrebujejo, pa je odgovorila: »Predvsem potrebujejo empatičnega zborovodjo, ki se zna prilagoditi njihovi starosti, tegobam, ki jih leta prinašajo pa seveda njihovemu veselju do petja. Starejši pevci se vključujejo v zbore iz želje po druženju in petju in zborovodje se jim moramo prilagoditi v teh njihovih željah. Petje v upokojenskih zborih je predvsem zdravo za dušo. Kakovost ni toliko pomembna kot sta vzdušje in ljubezen. Starejša leta pogosto spremlja osamljenost in v naših skupinah je idealno področje, kjer starejši lahko uživajo drug ob drugem.«
Zapis Nekaj napotkov in nasvetov za delo s starejšimi pevci je s Ptuja poslal Mitja Gobec, dolgoletni sodelavec JSKD, svoje napotke za delo z zborom in oblikovanje programov pa je z udeleženci delil Janko Avsenak in ob tem predstavil še svojo zbirko skladb za moške in ženske zbore z naslovom Vso srečo ti želim. JSKD je za »srebrno(g)lase« izdal tudi zbirko 51 skladb Tečejo, tečejo nitke v uredništvu Mitje Gobca.
Pogled na zahtevnejše odre in sporede
Okrogla miza »Naša pesem po Naši pesmi«je pritegnila veliko udeležencev, zasnovana pa je bila predvsem na razmišljanju o letošnjem državnem tekmovanju in na misli, kaj le-to lahko zborovodjem prinese – ali pa odnese. Moderatorka Helena Fojkar Zupančič je poudarila, da sta dolžnost in odgovornost slovenskih zborovodij, da koncertirajo in tudi tekmujejo na domačih odrih. Marko Vatovec, dirigent in dekan Akademije za glasbo v Ljubljani, se je spomnil nekdanjih tekmovanj, jih primerjal z zdajšnjimi in bil prepričan, da je slovensko zborovstvo napredovalo v vseh glasbenih prvinah. Obžaloval pa je, da na Naši pesmi skorajda ne slišimo več slovenskih »klasikov«, kot sta npr. skladatelja Srebotnjak in Lipovšek.
Udeleženci okrogle mize so veliko besed namenili tudi vprašanju koreografije: naj jo petju dodajamo ali ne? Njihovo premišljevanje bi morda še najbolje povzeli z mislijo Helene Fojkar Zupančič, da se je najprej treba vprašati, ali s koreografijo kaj pridobimo ali izgubimo. Zanimivo pa je razmišljal tudi Krištof Strnad, študent kompozicije in zborovodja Vive iz Brežic, s prepričanjem, da z zborovskimi nastopi na dolgi rok vzgajamo tudi občinstvo, ki potemtakem lahko pride koncerte gledat, ne pa poslušat.
Marko Vatovec je na vprašanje, ali Akademija za glasbo naredi dovolj za svoje študente zborovskega dirigiranja, odgovoril, da zagotovo nikoli ne dovolj in da bi se vedno dalo storiti še kaj več – vendar pa je ta več odvisen tudi od študentov: nekateri napredujejo zelo počasi, drugi si za svojo dirigentsko rast prizadevajo na vse mogoče načine. V to je prepričan tudi Krištof Strnad, ki meni, da prav samoiniciativa in predanost stroki ter posledična obilica dela ločuje vrhunske dirigente od tistih, ki ne posegajo po velikih uspehih: a s strokovnostjo rastejo tudi kot osebnosti.
Drugi dan slovenskih zborovodij januarja 2026
Na popoldanski okrogli mizi prvega dneva slovenskih zborovodij je živahno dogajanje posebej razgrel nov osnovnošolski sistem, ki zelo siromaši delovanje šolskih zborov, pa še plačilo je manjše. Zborovodje šolskih zborov so JSKD in javnost pozvali na pomoč, saj neuspešni otroški zbori lahko zamajejo kakovost celotne slovenske zborovske piramide. Mihela Jagodic je za piko na i opozorila še na nekaj koristnih zborovodskih izobraževanj doma in v tujini ter napovedala drugi dan slovenskih zborovodij tretji konec tedna v januarju 2026. Letošnjega je zasnovala predvsem v sodelovanju s Heleno Fojkar Zupančič in Simono Rožman Strnad.
Mi pa smo se še enkrat vrnili h Krištofu Strnadu in ga vprašali, ali je prvi dan slovenskih zborovodij izpolnil njegova pričakovanja: »Zanimivo je bilo debatirati, si izmenjevati mnenja in si nenazadnje širiti obzorja. Zdi se mi, da dokler so taka srečanja, ni skrbi za prihodnost zborovske glasbe v Sloveniji.«
Pred sklepom prvega dneva slovenskih zborovodij so v Zavodu sv. Stanislava zveneli še »slovenski zimzelenčki v preprostejših priredbah« Tineta Beca, ki jih je z udeleženci izvajal avtor.
Prav za konec pa se je ob druženju razlegala slovenska pesem in v glavah odmevala misel na zvezo slovenskih zborovodij.
