Edi (Edvard) Race (1947–2025)

Piše: tanjasvensek
Bojana Kralj

V Sežani, v rojstnem kraju kraškega pesnika Srečka Kosovela, je v mesecu novembru zaključil svojo življenjsko pot zborovodja in kulturni delavec Edi (Edvard) Race, ki je v svojem življenju namenil del časa glasbeni poustvarjalnosti v slovenskem, primorskem prostoru in na Tržaškem. V svojem več kot 60-letnem obdobju zborovskega delovanja je pustil viden pečat pri ohranjanju slovenske glasbene dediščine na obeh straneh meje.

Svojo življenjsko pot je začel v vasi Rodik pri Kozini, 14. aprila 1947. Pri »Linčevih« kot so imenovali njihovo domačijo, se je rodil prvorojeni sin Edi očetu Antonu in materi Jožici (roj. Glavič), kasneje pa še hči Neda (por. Čepar). Kot, da bi bilo naključje, ki se je kasneje stopnjevalo z glasbenimi zvoki ustvarjanja in poustvarjanja, in to prav na njihovi domačiji, kamor je nekaj let pred njegovim rojstvom, zahajal v gostilno Linčevih in služboval za kratek čas premeščeni učitelj na novem službenem mestu slovenski skladatelj Anton Hajdrih (leta 1876), je hotelo, da se nadaljuje z glasbeno tradicijo.

V rodni vasi se je začela Edijeva prva otroška radovednost in skrivnostni svet glasbe, ki ga je z zvoki orgel in z zborovskim petjem spremljalo skozi obdobje šolanja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, višje pa v Divači. Ker je bila njegova skrita želja in veselje do petja, se je vpisal v Glasbeno šolo v Sežani. Tam ga je nauk o glasbi poučevala slovenska glasbena pedagoginja Majda Hauptman, klavir pa Zorana Šturm in Stana Ukmar. Po končani osnovni šoli se je vpisal v Gimnazijo v Postojno ter nato na Pedagoško akademijo v Ljubljano na oddelek za glasbeni pouk. V tem obdobju je obiskoval tudi ure orgelske glasbe pri skladatelju Stanku Premrlu v Ljubljani.

Že v času šolanja je vodil pevske zbore. Tako je leta 1960 prevzel vodenje mladinskega pevskega zbora v Rodiku, dve leti pozneje (1962) pa še cerkvenega pevskega zbora v domači vasi, ki ga je vodil vse do konca življenja. Poznejša leta in poglobljeno glasbeno znanje sta stopnjevala njegovo glasbeno poustvarjalnost. Tako ga zasledimo kot zborovodjo pri odraslih zborih v Podgorju, Lokvi, Hrpeljah, Klancu in najdaljše obdobje v Divači (1972–1991). Z omenjenim zborom je izvajal glasbena dela slovenskih skladateljev (Hareja, Vrabca, Rapotca, Vodopivca, Tomca idr.) in dela, ki so jih za zbor komponirali skladatelji na zborovodjevo pobudo. Med njimi je bil skladatelj in zborovodja Ubald Vrabec (1905–1992) iz Trsta, Edijev dolgoletni prijatelj in »učitelj«, s katerim je tkal vezi vse do njegove smrti. O njem je dejal: »Osebno sem močno navezan na Ubalda Vrabca, ki je bil dejansko moj mentor. Rad izvajam njegove posvetne in cerkvene skladbe.« Kot prijatelj in njegov vzornik je poskrbel, da je bil kot zaveden Slovenec, pokopan na rodiškem pokopališču, kjer si sedaj delita skupni prostor.

Na vaje pevskega zbora Divača, s katerim je deloval najdaljše obdobje vodenja zbora, je za skrb in dvig zborovske kvalitete vabil zborovodje in takratne glasbene prijatelje: Klavdija Koloinija, Vlada Švaro, Dino Slama, Mirka Slosarja in Iva Jelerčiča, s katerimi so izmenjevali strokovne izkušnje na področju zborovstva.

Poleg vodenja posvetnih pevskih zborov v domačem kraju in okolici je svoj čas namenil tudi pevskim zborom na Tržaškem. Tesno je bil povezan s Slovenci v zamejstvu, saj je bila njegova mama doma iz Trsta. Tako je leta 1973 prevzel vodenje cerkvenega pevskega zbora Novi sv. Anton v Trstu in kasneje tudi Moški pevski sv. Anton. Na pobudo Zorka Hareja je sprejel še vodenje združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst in ga vodil vse do leta 2018. Z omenjenim zborom je maja 1992 ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Trstu dirigiral združenim slovensko-italijanskim zborom. Ob tej priložnosti je na Velikem trgu zazvenela tudi slovenska pesem (Oče večni na oltar in Blagoslovi nas Zveličar).

Kot zborovodja se je z vsemi pevskimi sestavi udeleževal pevskih revij (Primorska poje, Pesem jeseni, Tabor pevskih zborov Šentvid pri Stični …), različnih prireditev na državni in občinski ravni, nastopov v različnih krajih po Sloveniji in v zamejstvu ter skrbel za cerkveno petje pri bogoslužju in ob praznikih cerkvenega leta.

Bil je član odbora Tabora pevskih zborov Šentvid pri Stični, Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst, predsednik Odbora za glasbeno dejavnost občine Sežana. Na Tržaškem je skrbel za vsakoletno srečanje pevcev in organistov na glasbenih seminarjih, ki so se jih udeleževali pevci, pevke in organisti z različnih tržaških župnij in ob sodelovanju s slovenskimi glasbeniki, ki so na seminarjih izvajali glasbene delavnice vokalne tehnike, zborovskega petja, pomena in izbire zborovske literature ter skrbeli za program in izobraževanje organistov.

Za svoje zborovsko delo je prejel tudi priznanja in nagrade, med njimi priznanje Osvobodilne fronte, Gallusovo priznanje, Kosovelovo priznanje občine Sežana, številna priznanja Šentviškega tabora, 15. aprilsko nagrado leta 1986 idr.

Svojo aktivnost in skrb za kulturno dediščino je Edi Race hranil tako v svojem srcu kot jo delil s prijatelji. Dolga leta je prijateljeval s člani Kosovelove družine iz Tomaja in bil zaslužen za ohranitev in objavo Kosovelovih pisem in razglednic. V oporoki mu jih je v varščino zapustila Srečkova sestra Tončka Kosovel. Tako je leta 2007 pri Goriški Mohorjevi družbi izšla knjiga neobjavljenih Kosovelovih del Mon cher ami. Dragi Srečko …, ki jo je uredila Tatjana Rojc.

Poleg Kosovelove zapuščine je poskrbel tudi za objavo del pesnika in duhovnika Lada Piščanca, ki je dolga leta prijateljeval s pesnikom in duhovnikom Alojzijem Kocijančičem. Zbirka pesmi, ki je bila predstavljena aprila 2025 v župnišču v Hrpeljah, ima naslov V soncu tvojem ves težak medlim … Tako je Edi izpolnil obljube tudi osebam, s katerimi se je družil.

Svoje prijateljske vezi je tkal s pevci in skladatelji z obeh strani meje, saj je trdil, da glasba ne pozna meja. Srečen in potešen je bil, kadar je začutil, da je čar vznemirjenosti prešel prek njega in pevcev na poslušalce. Večkrat je dejal: »Trudil sem se, da bi zbor prisluhnil potrebam okolja, v katerem deluje, da bi se znal spontano približati srcem ljudi. Kot zborovodja sem se zavedal, da moram vsepovsod ljudem razvijati okus.«

Življenjska pot zborovodje, kulturnega delavca, prijatelja in pevca se je končala v času predloga, da bi bilo leto 2026 posvečeno kraškemu pesniku Srečku Kosovelu. Ob postavljenem spomeniku v Sežani leta 2025 mu je zdravje še toliko dopuščalo, da se mu je poklonil in se zadnjič spomnil srečanj s člani Kosovelove družine. Umrl je 10. novembra 2025 v bolnišnici v Sežani.

Ob 120-letnici rojstva tržaškega skladatelja Ubalda Vrabca so 10. decembra 2025 v Rodiku pripravili slovesnost, na kateri so se vaščani poklonili skladatelju Ubaldu Vrabcu, ki je s svojim delom prispeval k razvoju slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti na obeh straneh meje, Ediju Racetu, ki je v domačem kraju skrbel za zborovsko posvetno in cerkveno glasbo, ter se spomnili skladatelja Antona Hajdriha, ki je kot učitelj služboval na šoli v Rodiku in bil pomembna osebnost v slovenskem glasbenem življenju.

Edi Race je s svojim vzorom in predanostjo slovenskemu petju bogatil in navduševal ljudi v svoji ožji in širši okolici. Zavedal se je, da je »petje najljubše opravilo, svet lepši nam je odkrilo in pojemo vam in sebi v zabavo«.To je besedilo pesmi njegovega pevca in prijatelja Aleksandra Furlana v uglasbitvi skladatelja Ubalda Vrabca. Z njo se poklanjamo prijatelju in glasbeniku, s katerim smo sodelovali, mu bili hvaležni za skrb, predanost in ohranjanje slovenske glasbene dediščine.

Tako kot je Edi romal skozi življenje in obstal nekaj tednov pred Kosovelovim spomenikom, je Srečko Kosovel hrepenel po tem »kako lepo bi bilo romati vse življenje skozi zeleni gozd in se ne ustaviti«. Ob tem pa je ostalo »mnogo besed, mnogo besed, a sredi vseh je ena« in to je bil zborovodja in vsestranski kulturni delavec Edi Race.

Edi Race ob spomeniku Srečka Kosovela v Sežani, 2025
Foto: arhiv Jane Barba

Spletna stran uporablja piškotke. S tem vam želimo omogočiti boljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani. Strinjam se O piškotkih