Naša pesem 2022 – bolj »naša« kot kdajkoli prej, 2. del

Poslanica miru, mladostna svežina in pregovorna zrelost ter za konec zanimiv zbir podatkov ob 50-letnici Naše pesmi na enem mestu

Maribor, 28. in 29. maj 2022

Nadaljevanje 1. dela

Dve leti se svet že zoperstavlja epidemiji novega koronavirusa in posledicam, ki jih pušča ta brezmejna katastrofa tako na telesih kot tudi v dušah ljudi. Zadnje mesece se je tej pridružila nova katastrofa, ki uničuje življenja, ne le z naboji, tudi z lakoto, ki grozi človeštvu. Pozivu za vzpostavitev čimprejšnjega miru se je na letošnji Naši pesmi pridružil Komorni zbor DEKOR z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom.

Sebastjan Vrhovnik: Ko smo se s pevci odločili, da na Naši pesmi ne bomo tekmovali, temveč sodelovali v revialnem delu programa, smo si zadali, da vsebino nastopa oblikujemo kot reakcijo na trenutno dogajanje v Ukrajini. Rdeča nit programa je mir oziroma prošnja za mir. Tako smo kot uvodno skladbo izbrali Tiho molitev (Silent prayer) ukrajinskega skladatelja Mihaila Šuha, pretresljivo naracijo o žrtvah, ki jih pušča za sabo vsaka vojna. Skladba je brez besedila, a zelo zgovorna in pomenljiva. Iskali smo skladatelja, želeli smo mu sporočiti, da izvajamo njegovo delo, a smo žal ugotovili, da je leta 2018 preminil, čeprav njegova letnica smrti ni nikjer zabeležena. To meditacijo v programu prekine grozeči vzklik »O, naj bo mir, naj bo mir!« Alme Karlin, s katerim je Katarina Pustinek Rakar mojstrsko ponazorila grozote vojne. Sledi skladba This is my song – Finlandia finskega romantika Jeana Sibeliusa v vokalni priredbi Blaka Morgana, člana zasedbe Voces8. Pisali smo mu in prijazno nam je odstopil notni material. Če potegnem vzporednico s slovenskim prostorom, bi rekel, da je to nekakšna Lipa zelenela je, prav tako prošnja za mir. Sledi skladba Verleih uns Frieden genädiglich (Podari nam mir, Gospod) nemškega baročnega mojstra Heinricha Schütza. Gre pravzaprav za prepesnitev latinskega besedila Da Pacem, Domine. Himna iz 6. stoletja z istim naslovom zaključi naš nastop. Noviteto je uglasbil mladi slovenski skladatelj Tilen Slakan, ki je na mojo željo v izvedbo vključil tudi občinstvo v dvorani v smislu dvoglasnega kanona. Tako smo se pridružili vsem pobudam in prošnjam za mir v svetu.

Spored nastopa Komornega zbora DEKOR

V okviru Naše pesmi in tekmovanja Zvok mojih rok pa ste imeli poleg tega še eno zanimivo vlogo.

SV: Glede na to, da je Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani soorganizator tekmovanja Zvok mojih rok, sem bil že pri prvi izvedbi vpet v dogajanje, namenjeno našim nadobudnim mladim dirigentom. Tu imajo lepo priložnost pokazati se ali pa zgolj slediti tekmovanju, ki je namenjeno prav njim.

Kaj torej pomenijo srečanja s simpatičnim imenom Cezura?

SV: Predvsem malo boljši vpogled v celotno dogajanje, predstavitev repertoarja, ki je del tekmovalnih propozicij. Tako da je zainteresirana javnost, katere del so tudi oziroma predvsem študentje glasbene pedagogike in zborovskega dirigiranja, morda nekoliko bolj pripravljena, da lažje razume odločitve žirije. Z drugimi besedami: vodim jih, na kaj naj bodo pozornejši v določeni skladbi, kje so težavnejša mesta tako z dirigentskega kot z vokalnotehničnega vidika. Na srečanja povabim tudi goste, ki nam lahko povedo kaj več o delu žirije, svojih izkušnjah pri delu z zbori in podobno. Letos smo tako gostili skladateljico Klaro Mlakar, ki je za tekmovanje prispevala kar tri novitete, dirigentko Karmino Šilec z bogatimi zborovodskimi izkušnjami, mlado dirigentko Kristino Bogataj, ki deluje na Finskem, in zmagovalko prvega tekmovanja Zvok mojih rok Petro Grassi, ki je povedala, kaj ji je to tekmovanje prineslo in kaj omogočilo ter kako je tekmovanje spremljati iz žirantskih vrst. Na Cezuri lahko torej mladi bodoči zborovodje dobijo dragocene informacije, ki jim bodo lahko služile v prihodnje.

Akademski pevski zbor Tone Tomšič je zbor z le nekaj manj kot 100-letno tradicijo, leta 1926 ga je kot moško zasedbo ustanovil legendarni France Marolt. Doslej je v njegovih vrstah prepevalo že na stotine študentov (tudi moja malenkost🙂) najrazličnejših študijskih smeri z eno skupno točko – ljubeznijo do zborovskega petja. Pa tudi dirigentov se je pred zborom zvrstilo že veliko, kaka dva ducata. Zadnja leta se je sestav spopadal s precejšnjimi kadrovskimi težavami, saj so se pod okriljem posameznih fakultet pojavljali novi in novi zbori in tako omejevali število članov te nekoč izjemne zasedbe. Kot vse kaže, pa se vendarle premika na bolje, »vremena APZ-jevcev se jasnijo«. Zbor od oktobra lani vodi Rahela Durič, sicer pomožna profesorica za zborovsko dirigiranje na Univerzi za glasbo v Gradcu (Avstrija), v razredu prof. Johannesa Prinza.

Vesela in srečna sem, da na odru spet vidim tako številčen APZ Tone Tomšič. Kaj se je zgodilo, da je tako?

Rahela Durič: Lansko jesen sem bila izbrana za novo dirigentko Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Takrat smo razpisali avdicije in prijavilo se je kar veliko število novih pevcev. Zanimivo je to, da v množici kandidatov ni bilo basov, kar je nenavadno, običajno imamo zbori pomanjkanje tenorjev. To mi seveda povzroča precejšnje težave; za ta nastop sem morala poprositi nekaj svojih prijateljev, da so nam priskočili na pomoč. Le tako smo lahko vzpostavili glasovno ravnovesje. V APZ-ju sem dobila zbor, ki je pripravljen z veseljem trdo delati, tudi sama sem tak človek, da rada trdo delam, tu smo se kar našli. Sedem mesecev intenzivnega dela je počasi rodilo rezultat.

V sedmih mesecih na oder Unionske dvorane v Mariboru, do katere gojijo vsi zboristi veliko spoštovanje. Je bil potreben pogum?

RD: Vedno sem si želela nastopiti v tej dvorani. Dolga leta sem čakala na zbor, ki bi bil pripravljen za kaj takega. APZ Tone Tomšič to je, pritisnili smo na plin in – evo – tu smo.

Veliko zborovskih izkušenj imate, na Naši pesmi pa ste debitantka. Kako to, da zbora, primernega za ta oder, doslej niste našli?

RD: 15 let že živim v tujini, šele zadnje leto sem več v Sloveniji, tudi ali pa kar predvsem zaradi APZ-ja, s katerim se dobro ujemam. Prej preprosto ni bilo pravih priložnosti. Veliko sem se izobraževala in udeleževala predvsem dirigentskih tekmovanj, ki so mi dala veliko znanja in izkušenj. Vesela sem, da je zdaj prišlo do preobrata.

Spored nastopa APZ Tone Tomšič UL

Lep in, kot pravimo, »na kožo« APZ-ju pisan program ste pripravili. Kako je nastajal?

RD: Njegova zgodba je kar temna: izbrati program za zbor, ki ga ne poznaš, za katerega ne veš, kako hitro se uči, kako se odziva …, ni enostavno. Skorajda se je zdelo, da sem precenila njegove sposobnosti. Z zadnjo pesmijo so bile kar dolgo težave, nekajkrat sem bila že povsem obupana, potem pa se je nenadoma oglasilo oziroma uglasilo. Lahko rečem, da se mi je odvalil kamen od srca, ker je to res super skladba, tehnično zelo zahtevna, a več kot primerna za zbor, kot je APZ. No, uspelo nam je. Veseli smo uspeha, zdaj pa naprej!

Komorni zbor Megaron deluje pod okriljem Škofijske klasične gimnazije Šentvid. Je zbor alumnov te ustanove in vrh pevske piramide v Zavodu sv. Stanislava, ki jo s sodelavci že vrsto let oblikuje, razvija in utrjuje zborovodja in skladatelj Damijan Močnik. Zbor ima 20-letno tradicijo, koncerti, tekmovanja in turneje oblikujejo njegovo pevsko podobo in ugled, tako da danes velja za enega od stebrov slovenskega ljubiteljskega zborovstva.

Vajeni ste zlatih priznanj, zdaj ste v zbirko dodali še eno, domnevam, da ima prav vsako svojo zgodbo in svojo vrednost.

Damijan Močnik: Res jih imamo nekaj. Dobiti na Naši pesmi zlato priznanje pa ni kar tako, mimogrede. Na vse nastope se enako pripravljamo, naša želja je vselej kar najvišja možna raven izvedbe. Vsakič znova pa moraš na odru ujeti tudi pravi trenutek. Če še tako dobro delaš, imaš lahko slab dan in rezultat ni v skladu s pričakovanji, pa tudi obratno, seveda, včasih rezultat v pozitivnem smislu preseneti tudi mene.

Kako ste se letos pripravljali, kaj vas je letos pripeljalo do odličja?

DM: Čeprav je bila korona za nekatere težka preizkušnja, smo se odločili, da bomo ta čas čimbolj izkoristili za tiste stvari, za katere nam je prej vedno zmanjkovalo časa, to je glasbenoteoretično izobraževanje pevcev za večje opolnomočenje njihovega sodelovanja v zboru. Imeli smo veliko srečevanj prek zooma, tudi mnogo individualnih. Ko smo po osmih mesecih zaprtja prvič prišli skupaj, smo peli bolje kot prej. Vaje v živo smo seveda izvajali na varni medsebojni razdalji poldrugega metra, kar pomeni, da je moral biti vsak pevec popolnoma samostojen. Teorija je tako prešla v prakso – vsak pevec je bil individuum zase, ni se bilo mogoče nasloniti na soseda. Pevci so morali v teh velikih prostorih kar garati, da sem bil z njihovim izvajanjem zadovoljen. Dobro v slabem torej!

Spored nastopa Komornega zbora Megaron

O tekmovalnem sporedu pa lahko rečem, da imam zdaj že toliko izkušenj, da vem, kako ga oblikovati. Človek v življenju poskuša marsikaj, na napakah pa se največ naučimo. Izbereš recimo lažji program in se prav vse ne posreči, pa rezultat ni idealen. Vzameš zahtevnega, pa se kaj še prej»sfiži«, spet ni primernega rezultata. Zadnje čase izbiram tak program, ki ga z lahkoto odpojemo, ne tvegam več v tem smislu, da bi izvajali štiri skladbe na meji zmogljivosti. Je pa res, da imamo zdaj veliko več pevske kondicije in znanja ter zmoremo veliko več kot nekoč – s skladbo Gesualda smo se na primer ukvarjali razmeroma malo časa. Rautavaara res ni mačji kašelj, a ta hip smo na takem nivoju, da nas taka skladba ne skrbi, z njo nismo imeli nobenih težav. Na programu imamo tudi težje, pa jih zavestno nisem vključil med tekmovalne skladbe. Pevci se morajo dobro počutiti. Za mnoge je bil to prvi nastop na odru Unionske dvorane, a lahko zatrdim, da sobili vsi sproščeni.

Zanima me zadnja skladba vašega programa, Zeleni polog, ki je nekakšen hommage tržaškemu skladatelju Pavletu Merkuju. O tem ste mi pripovedovali zanimivo zgodbo.

DM: Ko sem bil še mlad in neizkušen dirigent in skladatelj, mi je ob neki priložnosti, navdušen nad nastopom mojega zbora, Pavle Merkù poklonil svojo priredbo te ljudske pesmi iz Rezije, še danes imam doma kopijo njegovega rokopisa. S Cerkvenim ženskim zborom Andreja Vavkna iz Cerkelj sem jo pozneje velikokrat izvajal na koncertih, pa tudi tukaj v Mariboru smo se predstavili z njo na mednarodnem tekmovanju Gallus. Zelo ljuba priredba mi je bila to; zdelo se mi je, da je Pavle Merkù tu res na izvrsten način, s polifonijo in imitacijami, obogatil in nadgradil rezijanski način petja. Ta se mi zdi res ena najboljših med njegovimi priredbami. Veliko pozneje sem ga prosil, če mi lahko skladbo priredi za mešano zasedbo (za moško jo namreč je), pa je rekel: »Ah, Damijan, jaz ne pišem več, to ti kar sam naredi, saj znaš!« No, in sem te note gledal in nisem znal. Zdelo se mi je, da karkoli bom naredil, bom pokvaril skladbo. Pred dvema letoma pa sem dobil idejo in jo hitro zapisal, da smo jo na vajah z zborom lahko tudi preizkusili. Občutek sem imel, da deluje.

Potem je bila epidemija in sem malo pozabil nanjo, pred mesecem in pol pa sem jo dokončal in jo dodal v naš tekmovalni program Naše pesmi. V čem je ideja zanimiva: združil sem dve melodiji na isto besedilo. Eno za moški zbor, ki jo poje v kanonu, pri ženskem zboru pa sem ohranil Merkujevo idejo imitacij in velike gradacije od začetka do konca, s tem da sem melodije nekoliko nadgradil oziroma obogatil z okraski, ki so značilni za rezijansko petje. Namesto 4-glasne polifonije je nastala 6-glasna. Mislim, da mi je uspelo, tako sklepam po reakcijah občinstva.

Pravzaprav ne gre za priredbo, to je nova skladba, kajne?

DM: Ja, to je nova skladba na ljudsko tematiko. Želel sem si ohraniti vso patino rezijanske glasbe z značilnimi ostrimi disonancami, ki se pojavijo zaradi bordona, in to nadgraditi s polifonimi tehnikami. Moji pevci so to takole komentirali: »Zveni kot Bach v Reziji.«

Menim, da bi bil Pavle Merkù počaščen in srečen tako zaradi vašega skladateljskega dela kot tudi zaradi izvedbe. Verjamem, da vam je to delo prineslo veliko zadoščenja.

DM: Res je in veseli me, da so navdušeni nad njim tako pevci kot poslušalci.

Leta 2020 je minilo 50 let od prvega tekmovanja Naša pesem, do tedaj se jih je od leta 1970 zvrstilo 25. Zaradi odsotnosti tekmovanja leta 2020 je bila z zamikom dveh let prav na letošnji Naši pesmi predstavljena zanimiva in sistematična jubilejna dokumentarna publikacija z naslovom MUSICA, NOSTER AMOR! Naša pesem – 50 let, ki jo je uredila Tanja Svenšek.

Brošuro smo sooblikovale štiri sodelavka s treh slovenskih radijskih postaj, Urška Čop Šmajgert, Brigita Rovšek, Lea Hedžet in Branka Kljun, ki smo prispevale nekaj zanimivih pogovorov z nekaterimi najzvestejšimi udeleženci oziroma organizatorji tekmovanja. Omenjeni pogovori so bili objavljeni kot obsežne, kompleksne radijske oddaje, polne zanimivih spominov in dragocenih pričevanj o časih, ki so spodbudili razmah pevske kulture v Sloveniji oziroma postavili temeljni kamen visoko kakovostnega ljubiteljskega zborovskega petja pri nas. Ta zdaj že vrsto sezon navdušuje tudi na tujih tekmovalnih odrih po Evropi pa tudi širše.

Poleg zanimivih intervjujev omenjena jubilejna izdaja vsebuje bogastvo slikovnega gradiva, ki ga je od leta 2003 naprej v veliki meri prispeval zavzeti Skladov fotograf Janez Eržen, še danes, čeprav upokojen, zelo aktiven in sistematičen zbiralec fotografskega gradiva o tej naši priljubljeni pevski prireditvi. Starejše fotografije pa sta iz arhiva JSKD izbrala dolgoletni sodelavec Franci Pivec in direktor tekmovanja Matija Varl.

Tu je tudi pravo bogastvo statističnih podatkov, ki so jih za različna obdobja zbrali Marko Studen, Mitja Gobec, Franci Pivec, Mihela Jagodic in Tanja Svenšek. Z lahkoto ugotovite, na kateri Naši pesmi je zapel vaš zbor, kdo ga je vodil, katere pesmi je pel, kako ga je ocenila strokovna žirija in kdo jo je sestavljal. Ti in še veliko več dragocenih podatkov je nanizanih na 244 straneh zbornika večjega formata, ki ga je mogoče za simbolično ceno kupiti pri JSKD.

Se nadaljuje …

Preberite tudi: