Zbor Slovenske filharmonije na jubilejnem koncertu 5. marca 2016 v Dvorani Marjana Kozine
Foto: Darja Štravs Tisu
V soboto 5. marca 2016 je v Slovenski filharmoniji potekal slavnostni koncert ob 25-letnici Zbora Slovenske filharmonije z naslovom Praznujmo s pesmijo. Pri izvedbi programa so poleg stalne zborove dirigentke Martine Batič sodelovali vidnejši slovenski dirigenti, večina dosedanjih gostov Vokalnega abonmaja: Tomaž Faganel, Gregor Klančič, Stojan Kuret, Urša Lah, Fernando P. Mejias, Borut Smrekar, Matjaž Šček, Marko Vatovec in Sebastjan Vrhovnik. Vsak od njih se je predstavil s skladbo slovenskega skladatelja po lastni izbiri. Občinstvo v do zadnjega kotička napolnjeni Dvorani Marjana Kozine je lahko prisluhnilo, kot je bilo zapisano v koncertni knjižici, pravi »’mali antologiji’ naše zborovske glasbe polpreteklega in našega časa, od časa Novih akordov do krstne izvedbe nove partiture s primernim ščepcem ljudskega v koncertni preobleki«. Ob slovenskih temeljnih oz. priljubljenih delih ter nagovorih ministrice RS za kulturo mag. Julijane Bizjak Mlakar in dr. Andreja Capudra so poslušalci tako razmišljali o pomembni vlogi profesionalnega zborovskega sestava v slovenskem kulturnem prostoru.
Kaj je bilo pred tem
Zborovstvo je v Sloveniji ena najbolj množičnih dejavnosti in zagotovo najbolj razširjena oblika kulturnega udejstvovanja. Res, da ima pri ljubiteljski kulturi, poleg želje po glasbenem izražanju, močno vlogo tudi družabni dejavnik, pa vendar je kljub temu zborovsko ljubiteljstvo v Sloveniji poseglo po zavidljivih rezultatih.
V vseh obdobjih in verjetno povsod po svetu sta ustvarjalnost in poustvarjalnost hodila z roko v roki. Zborovska literatura, ki je nastajala v prvih obdobjih te pojavne oblike, je bila najprej namenjena pevcem, ki so se za to izobraževali predvsem v okviru cerkvenih šol in nato s petjem bogatili bogoslužja, potem pa tudi tistim pevcem, ki so s komornim muziciranjem kratkočasili redke izbrance. Šele v obdobju prebujanja meščanstva, posebno v 19. stoletju, so v Evropi nastali prvi ljubiteljski zbori, za katere so pisali številni skladatelji. Pri nas je bila situacija še nekoliko posebna, saj je bilo zborovstvo povezano tudi s krepitvijo narodne zavesti in kulture, kar danes na splošno poimenujemo z besedo »čitalništvo« in so se novi zbori v večjem številu porajali tudi na podeželju.
Razvoj glasbenih slogov je šel svojo pot, in da se skladatelji niso počutili preveč omejene v svojem ustvarjanju, so se v 20. stoletju v Evropi pojavili prvi poklicni koncertni zbori; seveda so poklicni operni zbori obstajali že prej. Tudi pri nas so v tem času skladatelji v svojem ustvarjanju nemalokrat presegli domet povprečnih zborov. Velik delež poustvarjanja zahtevnejše literature je v začetku prejšnjega stoletja pri nas prevzel Pevski zbor Glasbene matice z zborovodjem Matejem Hubadom in Učiteljski pevski zbor z zborovodjema Srečkom Kumarjem in Emilom Adamičem. V drugi polovici stoletja je vodilno vlogo na tem področju prevzel Komorni zbor RTV Ljubljana, ki je deloval kot polprofesionalni zbor in je poleg poustvarjanja zborovske literature vseh slogovnih obdobij odigral pomembno vlogo pri nastajanju novih del slovenskih skladateljev. Nasproti temu zboru je v dveh ločenih obdobjih v Slovenski filharmoniji ob orkestru deloval tudi zbor, ki je bil predvsem t. i. oratorijski zbor, za izvedbo vokalno-instrumentalnih del. Zbor je žal iz različnih razlogov zamrl. Na področju vokalne »a cappella« glasbe in vokalno-instrumentalne glasbe sta v času od 70. let naprej vidno vlogo odigrala tudi APZ Tone Tomšič predvsem za vokalno in zbor Consortium musicum za vokalno ter vokalno-instrumentalno glasbo. Seveda pa je bilo ob teh dveh zborih v tistem času še veliko drugih, tudi odličnih zborov.
Komorni zbor RTV Ljubljana 1962–1971, dir. Lojze Lebič (v prvi vrsti desno)
Foto: arhiv RTV Slovenija
Priprave na ustanovitev in prvi nastop
Dr. Mirko Cuderman
Foto: arhiv Slovenske filharmonije
Prvi pogovori o ustanovitvi poklicnega pevskega zbora segajo v leto 1988. Zamisel o ustanovitvi takega ansambla se je porodila dr. Mirku Cudermanu, ki je takrat vodil Komorni zbor RTV Ljubljana. Pevci v tem zboru so bili bodisi v drugih rednih službah, bodisi študentje glasbe, zato je bilo na vajah večkrat občutiti utrujenost, ki je onemogočala večjo in boljšo produkcijo. Dr. Cudermanu je uspelo najti še nekaj odločnih zagovornikov ustanovitve poklicnega zbora, med katerimi je bil Milan Stibilj, skladatelj, ki je bil takrat vodja strokovne službe Kulturne skupnosti Slovenije. Seveda je bilo tudi precej nasprotnikov, vendar so na koncu prevladali razlogi za ustanovitev. Pozitivne vidike ustanovitve je tedaj lepo podal Marko Studen: »Slovensko zborovstvo je doseglo skrajno mejo svojih razvojnih možnosti. Ljubiteljsko združevanje bolj ali manj pomanjkljivo izobraženih pevcev do določene mere uresničuje njihove lastne interese – med njimi glasba v ožjem pomenu besede ni na prvem mestu, prej družabno udejstvovanje in potrjevanje. Zahtevam zborovske glasbe, kot samostojne zvrsti pa lahko v celoti ustreže le skupina izšolanih glasbenikov, ki je pripravljena svoje znanje poklicno vpreči v študij, snemanje in javno produkcijo zborovskih skladb. Izšolano telo bo preseglo prag praktične izvedljivosti, ki si ga mora postaviti sleherni slovenski skladatelj, ki piše za zbor, če upa na vsaj spodobno izvedbo svoje skladbe – tedaj bo mogoče razmišljati in pisati normalno, svobodno in sproščeno, sledeč v celoti glasbenoestetskim oblikovalnim izhodiščem in upoštevajoč le fizične omejitve. Ljubiteljsko zborovstvo se bo v tem primeru bolj osredotočilo k namenom in ciljem avtentičnega ljubiteljstva, sproščenega odgovornosti za celo vejo glasbene kulture. Zgledovanje k profesionalnemu pevskemu ansamblu pa bo hkrati tudi nov izziv k razvoju v programskem in izvajalskem pogledu« (Romana Vengust: Slovenski komorni zbor (1991–2001), diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za glasbeno pedagogiko, Maribor 2001, str. 5).
Junija 1990 so se začele prve avdicije in izbranih je bilo 40 pevk in pevcev. Zbor naj bi začel z delovanjem, a se to takrat še ni zgodilo, čeprav so bila že zagotovljena sredstva za osebne dohodke. Zbora, kljub prvotnim zamislim, zaradi organizacijsko-tehničnih razlogov RTV Ljubljana ni sprejela pod svoje okrilje. Tudi ostale kulturne ustanove, Slovenska filharmonija, Cankarjev dom, Društvo slovenskih skladateljev, niso pokazale dovolj velikega interesa. Dr. Cuderman je takratnemu republiškemu sekretarju za kulturo dr. Andreju Capudru predlagal ustanovitev zbora, ki bi deloval kot samostojno društvo. To je potrdila tudi pristojna strokovna in pravna služba. Slovenski komorni zbor je bil ustanovljen kot »društvo posebnega družbenega pomena«.
4. marca 1991 so se izbrani pevci srečali na prvih vajah v pevski sobi na Krekovem trgu 2. Začele so se priprave na prvi javni nastop, ki je bil mesec kasneje, 3. aprila v dvorani Slovenske filharmonije, kjer so nastopili v okviru festivala Slovenski glasbeni dnevi.
Slovenski komorni zbor, prva zasedba
Foto: arhiv Slovenske filharmonije
Poslanstvo zbora
Osrednje poslanstvo zbora, opredeljeno že v statutu ob ustanovitvi, je bilo poustvarjanje raznovrstne in tudi najzahtevnejše domače in tuje vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe ter snemanje arhivskih posnetkov. Tega poslanstva se je zbor držal v vseh letih svojega obstoja. Najbolj se je to uresničevalo v okviru Vokalnega abonmaja, kjer je bila izvedena vrsta domačih in tujih del zborovske literature, med katerimi je bilo veliko prvih izvedb. V jubilejni koncertni knjižici je zapisano: »Zbor je imel od ustanovitve do danes skoraj 700 koncertov, na katerih je izvedel prek 3500 skladb, več kot 2000 tujih in prek 1500 slovenskih. Pri nas je na abonmajskih in drugih koncertih občinstvu prvič predstavil ali obudil iz pozabe več kot 400 skladb in na odru krstil 47 novih partitur, od a cappella skladb do obsežnejših vokalno-instrumentalnih partitur. Mnoge od njih so nastale na pobudo Zbora Slovenske filharmonije.«
Poslanstvo pa bi še bolj polno zaživelo, če bi doseglo večji odmev v teh, ki jim je namenjeno. Poleg naraščanja števila abonentov iz leta v leto je pomembno tudi širjenje kroga glasbenih odjemalcev. Ta pričakovanja še posebno podpira dejstvo, da je pri nas zborovstvo tako razvejana dejavnost. Koncerti Vokalnega abonmaja so lahko odličen navdih številnim zborovodjem ljubiteljskih zborov in tudi tistim pevcem, ki jih zborovska glasba bolj zanima. V Sloveniji so gostovali številni tuji ugledni zborovski dirigenti: Herbert Böck, Anders Eby, Eric Ericson, Tõnu Kaljuste, Vladimir Kranjčević, Stephen Layton, Hans Leenders, Johannes Prinz, Kaspars Putniņš, Ragnar Rasmussen, Josef Scheidegger, Robert Sund, Kurt Suttner, Jonathan Talberg, Günther Theuring idr. Vsak od njih se je predstavil z zase najbolj specifičnim programom. Na sporedu so bila redko izvajana dela različnih slogovnih obdobij in mnoge prve izvedbe, česar ne bi smel zamuditi noben zborovski navdušenec.
Slovenski komorni zbor je bil poleg domačih odrov prisoten tudi v tujini. Sodelovanje s hrvaškim dirigentom Vladimirjem Kranjčevićem je ob številnih koncertih v okviru festivala Varaždinski baročni večeri in snemanju hrvaške zborovske antologije prineslo tudi nekaj pomembnih nagrad pri naših sosedih. Še večji pomen pa imajo arhivska snemanja pri nas. Slovenski komorni zbor je namreč posnel dve obsežni antologijski zbirki, Musica Sacra Slovenica na 30 zgoščenkah in antologija Slovenska zborovska glasba na 56 zgoščenkah. V njih je zajeta glavnina naše zborovske ustvarjalnosti od zgodnjega 19. stoletja do danes; v posvetni antologiji so izvzeti le do takrat še živeči skladatelji. Obe zbirki predstavljata izjemen prispevek v pregledu naše zborovske glasbe. V načrtu je bila tudi vzporedna izdaja notnih zbirk, ki pa ni dosegla polne realizacije. Ob izpeljanem načrtu bi imeli naši ljubiteljski zbori pravi enciklopedični pregled nad slovensko zborovsko ustvarjalnostjo v obliki zvočnega in notnega zapisa. To bi vsekakor pomembno prispevalo k lažjemu dostopu do notnega gradiva in prevetritvi programa ljubiteljskih zborov, ki premalo posegajo po kakovostnih delih našega preteklega obdobja.
Zgoščenki iz antologijskih zbirk Slovenska zborovska glasba in Musica Sacra Slovenica
Spremembe
Od začetka svojega delovanja je Slovenski komorni zbor doživel kar nekaj sprememb. V obdobju, ko so se zaradi racionalizacije začeli združevati zavodi z isto dejavnostjo, je bil zbor kot samostojna organizacijska enota priključen Slovenski filharmoniji. Tako je v bolj ali manj enakih programskih smernicah deloval do leta 2011, ko ga je zapustil njegov pobudnik in dolgoletni vodja dr. Mirko Cuderman. Od leta 2009 do 2012 je kot šef dirigent deloval Steffen Schreier, od leta 2012 pa je umetniško vodenje prevzela Martina Batič, ki je bila že od leta 2009 pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za področje zbora.
Z njenim nastopom so se začele večje spremembe. Zbor se je odprl domačim zborovskim dirigentom, ki so prvič imeli priložnost delati z našim poklicnim zborom in se predstaviti v okviru Vokalnega abonmaja. Poleg tega so se okrepili nastopi zbora izven Ljubljane, ki smo jim bili pred tem priča v manjši meri. Odpiranje in tesnejši stik z ljubiteljsko kulturo, v mislih imam tisto na najvišji ravni, se kaže tudi sicer v programski zasnovi zbora, ki ni več tako strogo usmerjena v novo in pri nas še neizvedeno, ampak se ji pogosteje kot prej približuje s poznanimi, tudi večkrat izvedenimi skladbami in pa skladbami, ki jih najdemo na tekmovalnih sporedih. Ob tem je opaziti več novitet slovenskih skladateljev mlajše generacije.
Zadnja večja sprememba je preimenovanje v Zbor slovenske filharmonije. Nedvomno bo preimenovanje prispevalo k večji prepoznavnosti zbora v okviru zavoda, ki mu pripada. Dediščina in temelji Slovenskega komornega zbora bodo vedno ostali pomemben del identitete sestava, pri nadgradnji in nadaljnji rasti pa bo edino pomembno merilo kakovost izvedenih koncertov in dobra programska politika: oboje skupaj mora imeti vse večji odmev pri zainteresirani javnosti in dvigovati to vejo glasbenega izražanja.
Z nastopom dirigentke Martine Batič so se začele večje spremembe. Zbor se je odprl domačim zborovskim dirigentom, ki so prvič imeli priložnost delati z našim poklicnim zborom in se predstaviti v okviru Vokalnega abonmaja.
Foto: Darja Štravs Tisu
Na jubilejnem koncertu je bil izveden sklop slovenskih zborovskih del po izboru in pod vodstvom vidnejših slovenskih dirigentov.
Foto: Darja Štravs Tisu
Uvodoma so pevci zapeli Gallusovo Musico noster amor, ki jo slovenski zboristi že dolga leta, še posebej na mariborskem državnem in mednarodnem tekmovanju, doživljajo kot himno zborovskega petja.
Foto: Darja Štravs Tisu
Jubilejni koncert
Slavnostni koncert ob 25. obletnici zbora je potekal v soboto 5. marca 2016 v Slovenski filharmoniji v Dvorani Marjana Kozine pod naslovom Praznujmo s pesmijo. K izvedbi programa so bili povabljeni vsi slovenski dirigenti, ki so doslej sodelovali v Vokalnem abonmaju. Vabilu so se odzvali Tomaž Faganel, Gregor Klančič, Stojan Kuret, Urša Lah, Fernando P. Mejías, Borut Smrekar, Matjaž Šček, Marko Vatovec in Sebastjan Vrhovnik, ki so se občinstvu predstavili s skladbo slovenskega skladatelja po lastni izbiri.
Posnetek koncerta si lahko ponovno ogledate to nedeljo, 17. 4. 2016, ob 7.25 na TV Slovenija 2.
Po uvodni Gallusovi skladbi Musica noster amor pod vodstvom stalne dirigentke Martine Batič sta zbor in občinstvo nagovorila ministrica RS za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar in dr. Andrej Capuder. V nagovoru je dr. Capuder spomnil na »slavno zgodovino Komornega zbora, ki je ponesel umetnost do takrat še neizvajanega in malce zanemarjenega v neslutene višine znotraj in tudi zunaj naših meja … Komorni zbor je opravil veliko delo, ampak ne še vsega. Da bo Zbor Slovenske filharmonije to uspešno nadaljeval pod novim cesarjem – gor pa dol, smo rekli, pozor – tega se veselimo!« Aktualna ministrica za kulturo pa je v govoru poudarila zgodovino slovenskega zborovskega petja od Jurija Slatkonje naprej in prepletenost zborovske kulture med različnimi generacijami ter nadaljevala: »Zborovsko petje združuje dve ljubezni – ljubezen do slovenskega jezika in ljubezen do glasbe … Zbor Slovenske filharmonije ima med slovenskimi zbori posebno mesto, saj je kot edini profesionalni, poklicni, koncertni zbor v Sloveniji še posebej poklican, da skrbi za načrten razvoj slovenske glasbe.« Ob koncu svojega nagovora je čestitala pevkam in pevcem ter vsem, ki so zaslužni za uspešen razvoj in delovanje zbora. Z mogočnim stoječim aplavzom so vsi prisotni nagradili dr. Mirka Cudermana, ki se slavnostnega koncerta ni udeležil.
»Komorni zbor je opravil veliko delo, ampak ne še vsega. Da bo Zbor Slovenske filharmonije to uspešno nadaljeval pod novim cesarjem …, tega se veselimo!« (Dr. Andrej Capuder)
Foto: Darja Štravs Tisu
»Zborovsko petje združuje dve ljubezni – ljubezen do slovenskega jezika in ljubezen do glasbe … Zbor Slovenske filharmonije ima med slovenskimi zbori posebno mesto, saj je kot edini profesionalni, poklicni, koncertni zbor v Sloveniji še posebej poklican, da skrbi za načrten razvoj slovenske glasbe.« (Ministrica RS za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar)
Foto: Darja Štravs Tisu
V glasbenem nadaljevanju večera smo lahko prisluhnili skladbam Josipa Pavčiča – Če rdeče rože zapade sneg, Antona Lajovca – Zeleni Jurij, Marija Kogoja – Nageljni poljski, Slavka Osterca – Oče naš, Karola Pahorja – Očenaš hlapca Jerneja, Marija Kogoja – Sunce izhaja, Uroša Kreka – Desiderium exsulis, Damijana Močnika – Koroška ljubezen in Nane Forte – Izštevanka. Sklepna točka je bila noviteta skladateljice Katarine Pustinek Rakar z naslovom pisal bi ti lepe pesmi na poezijo Marka Pavčka, ki je nastala prav za to priložnost. V programskem listu je Tomaž Faganel zapisal, da je bil to »izbor znanih, pomembnih, temeljnih in priljubljenih del slovenske zborovske glasbe, od zgodnjega 20. stoletja do današnjega trenutka, slučajna in nenačrtovana ‘mala antologija’ naše zborovske glasbe polpreteklega in našega časa, od časa Novih akordov do krstne izvedbe nove partiture s primernim ščepcem ljudskega v koncertni preobleki.«
Dirigenti pa so svoj izbor skladb utemeljili takole:
Borut Smrekar
Borut Smrekar (Josip Pavčič: Če rdeče rože zapade sneg): »Ob povabilu k izboru skladbe za nastop na jubilejnem koncertu Zbora Slovenske filharmonije sem najprej pomislil, katerih skladb drugi verjetno ne bi izbrali. Zato sem iskal skladbe lirskega karakterja, zasnovane brez izrazitejše želje po doseganju močnih zunanjih učinkov. Prav tako sem iskal skladbe iz starejše literature, saj imam občutek, da jih pri nas, če že, izvajamo z določenim nelagodjem. Med tremi predlogi je bila izbrana skladba Josipa Pavčiča če rdeče rože zapade sneg. Pesem je nesporno kakovostna in mi je všeč, zato sem jo z veseljem naštudiral in z njo nastopil prvič.«
Gregor Klančič
Gregor Klančič (Anton Lajovic: Zeleni Jurij): »Z največjim veseljem sem sprejel povabilo, da na slavnostnem koncertu ponovno stopim pred zbor, katerega član sem bil od leta 1993, do leta 2012 pa tudi asistent zborovodje. V svojem izboru sem se najprej omejil na skladbe, ki so del antologijske zbirke, tem pa sem dodal še nekaj novejših. Osnovne misli, ki so prevevale moj izbor, so bile: pomlad, veselje, ljubezen … Poleg izbrane Lajovčeve Zeleni Jurij sem predlagal še skladbi Andreja Missona Pomlad iz cikla Letni časi in Gašperja Jereba Eros Tanatos. Vedrina, ki jo prinaša skladba Zeleni Jurij, se mi je zdela kot nalašč za to priložnost. Kljub lahkotnemu značaju pa je to tehtna partitura, ki po mojem mnenju sodi med boljše iz naše zborovske zakladnice.«
Stojan Kuret
Stojan Kuret (Marij Kogoj: Nageljni poljski): »Jubilej Zbora Slovenske filharmonije si je vsekakor zaslužil uvrstitev prelomnih del slovenske zborovske glasbe na spored. Kogoj v slovenski glasbi predstavlja podobno prelomnico kot v svetovni glasbeni literaturi Schönberg. Poleg tradicionalnega načina pojmovanja glasbe, tedaj že v ekspresionističnem slogu, se je pod vplivom dunajske šole spogledoval z atonalnostjo. Njegova glasba je goli izraz njegove osebnosti: postavlja se proti vsaki rutini ter stavi kot najvišji vzor čistost izraza.
Skladba Trenutek je prvi zametek tega stila, v Nageljnih poljskih, ki sem jih izbral za ta večer, pa ga je še nadgradil: v njih je Kogoj izkazoval za tiste čase pri nas popolnoma nove kompozicijske postopke, zato je ostajal pogosto nerazumljen. V Trstu je dobil veliko podporo pri Srečku Kumarju in Ivanu Grbcu. Skladba je posvečena Kumarju za Učiteljski zbor Furlanije – Julijske Krajine, prvi tovrstni zbor takrat pri nas (po vzoru Zbora moravskih učiteljev), ki jo je leta 1923 tudi izdal (enako Otroške pesmi, 1924, kjer je poleg drugih tudi dvanajst Kogojevih pesmi, ki predstavljajo mejnik v evropski zborovski literaturi za otroke). To je gotovo temeljno delo, po mojem mnenju mejnik v slovenski zborovski literaturi.«
Marko Vatovec
Marko Vatovec (Slavko Osterc: Oče naš): »Ko sem bil povabljen k temu, da pripravim izbor treh skladb slovenskih skladateljev za jubilejni koncert Zbora Slovenske filharmonije, je bila odločitev o ožjem izboru dokaj lahka. Že od klavzurne naloge na nekdanji Pedagoški akademiji, kjer sem študiral na Oddelku za glasbeni pouk in zborovodstvo, me spremljata Marij Kogoj in Slavko Osterc, dve osrednji skladateljski figuri slovenske medvojne generacije. Ker mi je med njima Kogoj izrazno bližje, sem na prvo mesto postavil njegovo skladbo Nageljni poljski, ki ji je sledil Osterčev Oče naš. Tretja izbira je bila skladba, ki je nastala na mojo pobudo in je bila posvečena Slovenskemu komornemu zboru – Magnificat Andreja Missona.«
Matjaž Šček
Matjaž Šček (Karol Pahor: Očenaš hlapca Jerneja): »Že ko sem imel prvi koncert z zborom pred tremi leti, je dirigentka Martina Batič izrazila željo, da bi za dodatek koncerta, ki je zajemal slovenske avtorje, izvedel tudi Pahorjev Očenaš hlapca Jerneja. In ko je pred nekaj meseci prišlo vabilo za jubilej s čudovito idejo o različnih dirigentih, nisem imel nobenih pomislekov, pravzaprav sem sledil njeni želji izpred dveh let. Predlagati je bilo treba tri skladbe in sem dodal še dve, ampak izbrana je bila Pahorjeva.
Večer je popolnoma uspel. Prvič v življenju sem videl en zbor na odru in pred njim kar devet dirigentov! Tak, nekoliko bolj naključen izbor programa sicer praviloma težje izkazuje rdečo nit, vendar pa so se tako pokazala tudi različna razmišljanja in značaji zborovodij. Seveda lahko to pride do izraza samo, če stojiš pred profesionalnim zborom, ki ima velikansko odzivnost na dirigente, kar je bil tudi namen. Nekatere skladbe so bile tehnično izjemno zahtevne, časa za izdelavo pa ni bilo veliko – saj ta zbor na leto pripravi ogromno programa, je ekstremno produktiven –, vendar je bila odzivnost pevcev vrhunska. To je doprineslo, da je bil večer tako plastičen, barvit, publika pa je to lahko začutila.«
Sebastjan Vrhovnik
Sebastjan Vrhovnik (Marij Kogoj: Sunce izhaja): »Kogoj je bil izrazit zborovski ustvarjalec. Razumljivo je, da je njegova glasba izvajalsko zahtevna in naporna ter večkrat presega izvajalske moči in glasbeno zrelost zborov. V preteklosti je veljalo, da je njegova glasba neizvedljiva in je veljala za »musico riservato«. Tudi v današnjem času, ko so se izvajalske zmogljivosti zborov precej povečale, se njegove glasbe lotevam le redko in to vedno z velikim občudovanjem, spoštljivostjo in odgovornostjo. Zbor Slovenske filharmonije je vsekakor izvajalski korpus, ki lahko na umetniško visoki ravni publiki posreduje globino njegove glasbe in njegov avantgardni pogum. Če temu dodam še dejstvo, da letošnje leto obeležujemo 60-letnico njegove smrti, je odločitev za uvrstitev njegovega fragmenta iz nedokončane opere Kar hočete tu.«
Fernando Mejías
Fernando Mejías (Uroš Krek: Desiderium exsulis): »Ko sem začel spoznavati slovensko glasbeno literaturo, mi je Krekova glasba pritegnila pozornost. Njegov glasbeni jezik je posebno bogat, izrazen, barvit, liričen, hkrati pa močan. Nemogoče je ostati ravnodušen, ko slišiš kakšno skladbo njegovega opusa. Ko me je naša umetniška vodja Martina Batič povabila na sodelovanje pri jubilejnem koncertu Zbora Slovenske filharmonije in predlagala, da izberem skladbo, sem takoj pomislil na kakšno Krekovo, na prvem mestu pa na psalm Desiderium exulis. Preprosto se mi zdi ena najbolj referenčnih skladb slovenske zborovske literature dvajsetega stoletja. Izraža neverjetno globoko sporočilo teksta, obenem pa predstavlja velik poustvarjalni izziv, in to velja za zbor in dirigenta, kajti prisotni so vsi glasbeni elementi: izrazna melodija, razvita harmonija in različni tempi ter kombinacija ritmičnih elementov in dinamičnih kontrastov. To je bila idealna priložnost za izvrstno izvedbo, takšno, kot jo zmore ZSF. Pravi užitek za poslušalca!«
Tomaž Faganel
Tomaž Faganel (Damijan Močnik: Koroška ljubezen): »Komu od dirigentov se ob povabilu ni utrnil širok seznam vrednih in reprezentančnih slovenskih partitur, ki bi jih s tako kakvostnim zborom radi izvajali! Prvim čustveno obarvanim prebliskom je sledilo prizemljeno tehtanje in miselno listanje po skladbah in vsebinah, ki v okviru celote ne bi smele manjkati, po partiturah, s katerimi lahko soizvajalcem in občinstvu z eno skladbo, brez besed sporočim oseben in izostren pogled na naše zborovsko izročilo, na njegove korenine in dolgo pot do našega časa, na dobrodošle, vedno ostrejše zahteve sedanjosti, na katere se odzivamo izvajalci in z nami skladatelji.
Z nizom koroških napevov v preobleki Damijana Močnika sem želel opozoriti na korenine našega pevskega izročila, na osupljivo moč nanizanih arhetipskih napevov, ki navidezno humornost vsebine pretresljivo presegajo, viž, katerih glasbeno ravnovesje potrjuje strukturno popolnost arhetipskega, urejenosti, ki jo je umetna glasba v stoletjih definirala, ter na pozorno uho in razmislek skladatelja, ki je z občutljivim in premišljenim urejanjem glasbenih vzorcev v dramaturško napeto in stopnjevano celoto ustvaril vredno, reprezentančno koncertantno partituro današnjega časa.«
Urša Lah
Urša Lah (Nana Forte: Izštevanka): »Povabilo dirigentke Zbora Slovenske filharmonije k sodelovanju na koncertu in k izboru skladbe me je zelo razveselilo, zdelo pa se mi je, da se utegnejo naše programske želje v iskanju ekspresivenga izraza podvajati. Tako sem med svoje predloge uvrstila nekaj zanimivih del mlajšega nastanka, ki bi utegnila predstavljati kontrast pozno-/novoromantičnemu glasbenemu jeziku nekaterih najbolj izpovednih slovenskih zborovskih del in doprinesti k pestrosti koncerta.
Izštevanka Nane Forte s sodobnimi zvočnimi sredstvi učinkovito nadgrajuje eksperimentalno besedno igro in ji ustvarja novo dimenzijo. Pevcem predstavlja izziv, občinstvo pa preseneča s svojo izvirno svežino in dinamičnostjo.«
Martina Batič
Martina Batič (Jacobus Handl – Gallus: Musica noster amor, Katarina Pustinek Rakar: pisal bi ti lepe pesmi): »Za začetek in zaključek koncerta sem izbrala dva slovenska skladatelja, enega iz preteklosti in enega iz sedanjosti. Uvodna Gallusova Musica noster amor je tako rekoč himna zborovskega petja. Pri tej skladbi bi morali vstati. Zadnja skladba, noviteta Katarine Pustinek Rakar pisal bi ti lepe pesmi, pa je imela svoj začetek v besedilu Marka Pavčka. Besedilo, primerno dogodku, in njegova sporočilnost sta narekovala idejo za novo delo.
Odločitvi o vabilu slovenskim dirigentom, ki so z zborom sodelovali v Vokalnih abonmajih, je botrovala narava dela Zbora Slovenske filharmonije. Zelo sem vesela, da so se kolegi vabilu odzvali. S to idejo se je občinstvu jasno in celostno predstavilo delovanje profesionalnega ansambla, ki mora biti izjemno prilagodljiv, predvsem pa profesionalen in dosleden v vseh vidikih svojega poslanstva. Takih predstavitev, takih stanovskih srečanj, sodelovanj, povezovanj in medsebojnih bogatitev bi si morali posebej želeti, jih spodbujati in podpirati.
Na ta zbor, Zbor Slovenske filharmonije, sem izredno ponosna.«
»Takih predstavitev, takih stanovskih srečanj, sodelovanj, povezovanj in medsebojnih bogatitev bi si morali posebej želeti, jih spodbujati in podpirati. Na ta zbor, Zbor Slovenske filharmonije, sem izredno ponosna.« (Martina Batič)
Foto: Darja Štravs Tisu
Naj Zbor Slovenske filharmonije še dolgo vzpodbuja, razveseljuje in plemeniti slovensko kulturo!
