Svetilniki v noči zborov

Bližamo se stotemu primeru virtualnega zbora v Italiji. Verjetno je seznam veliko daljši, a toliko jih je zaenkrat na zalogi spletne zbirke Rewind, ki vključuje člane italijanske državne zborovske federacije Feniarco. S petjem na razdaljo so začeli že v prvih dneh zaprtja: zasedbe so se združevale s pomočjo aplikacij na najhuje prizadetih področijh, peli so izmučenemu zdravstvenemu osebju v zahvalo, v spomin na tiste, ki »so šli naprej« (kot pravijo alpinci o pokojnih), peli so v kitajščini, v znamenju neprekinjenih prijateljskih vezi in solidarnosti, ustvarili so umetniške montaže ali sproščene in šaljive trenutke virtualnega druženja, segali so po gregorijanskih koralih in pop glasbi, ljudski in ponarodeli zakladnici, čisto novih aranžmajih ali klasičnih »hitih« zborovske literature.

Marsikdo se je medtem že naveličal teh mozaikov domačih izvedb na ekranu, drugi morda mislijo, da gre za trenutni trend ali celo egotrip, tako kot iskanje pozornosti na socialnih omrežjih (ali, manj ambiciozno, pri sosedih bližnjega balkona). V primeru zborov pa je za vsem tem nekaj globljega in kompleksnejšega.

V globalnem morju socialnih omrežij so vsi brodolomci pandemije skušali prižgati luč na rešilnem jopiču. Tukaj ne gre za gospodarsko ali socialno višjo silo, na katero je treba opozarjati. Italijanski zbori s temi pobudami govorijo najprej sebi: utrjujejo vrste, iščejo možne odgovore, potrjujejo svoj obstoj, ker je petje zdaj sinonim za življenje. Pot do normalizacije bo v Italiji verjetno še dolga, za zborovsko dejavnost verjetno še daljša, saj spada med »ne nujno potrebne« in celo »nevarne« dejavnosti. Kdo bi si predstavljal, da bo dihati, peti skupaj postalo največja ovira za premostitev največje globalne krize po drugi svetovni vojni!

Nekateri, »mladi, močni in vztrajni«, se bodo verjetno opogumili in bodo čim prej, ponovno stopili v pevske sobe, a vsi vemo, da gre le za delček veliko obširnejšega zborovskega vesolja. Poleg tega, da je možnost nastopanja (tako kot poslušanja koncertov) vezana na ukinitev in omejitev vseh javnih prireditev, ki bodo verjetno zadnja skrb sredi primarne, gospodarske »obnove« prizadetih držav. Da ne govorimo o možnosti prekoračenja meja v primeru mednarodnih prireditev.

V Italiji so seveda ukinili vse pomladanske zborovske prireditve. Najbolj boleča ukinitev je tista mednarodnega festivala šolskih zborov Festival di Primavera v Montecatiniju (Toskana), katerega naj bi se tudi letos udeležili zbori iz Slovenije. Festival, ki ga prireja Feniarco, je največja tovrstna prireditev v Evropi in privablja vsako leto okrog 3000 otrok in najstnikov z velikim številom tematskih ateljejev, koncertov, izobraževalnih programov. Odpadli so vsepovsod tudi tekmovanja, koncerti, revije. V deželi Furlaniji Julijski krajini so ukinili po sili razmer zgodovinski reviji slovenskih otroških in mladinskih zborov Pesem mladih tržaške Zveze cerkvenih pevskih zborov in Zlata grla, ki jo prirejata Prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela in Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica (prva bi letos praznovala petdesetletnico ustanovitve, druga pa dvajsetletnico). Deželno zborovsko združenje Usci pa se je odpovedalo deseti izvedbi množične revije Paschalia, ki je skupaj z Nativitas eden največjih zborovskih dogodkov na deželnem teritoriju. Združenje pa je želelo ohraniti revijo vsaj v virtualni obliki in je od samega začetka povabilo zbore, naj pošljejo avdio in video posnetke s postnim in velikonočnim programom (kar je tudi vezna nit te revije). Nastala je tako Paschalia on line, virtualna revija, katere so se zbori udeležili v velikem številu.

Vztrajni »aktivisti« deželnega zborovstva v tem jezikovno in kulturno mešanem okolju so brez prekinitev ohranili tudi drugo dejavnost Združenja in sicer tedensko radijsko oddajo o zborovski glasbi. Ob zaprtju radijskih studiev so uredniki oddaje nadaljevali s snemanjem in montažo doma, da bi oddajo Choralia on air redno objavljali v podcast obliki na spletni strani Usci (število povezav je nagradilo zamisel in trud ekipe).

Zborovska dejavnost v deželi na meji s Slovenijo (in drugje po Italiji) se je nadaljevala tudi s pobudami, ki niso dostopne na youtube ali facebook kanalih, kot so na primer spletne vaje, na katerih pevci izpopolnjujejo program, seveda v prilagojeni obliki. Nekateri zbori so poskrbeli tudi za individualne lekcije vokalne tehnike, prav tako preko whatsappa ali drugih aplikacij.

Obstajajo tudi primeri zborov, ki se niso odločili za petje na spletu, temveč za prav tako dragoceno dejavnost ohranjanja stikov: pevke zbora Vikra dirigentke Petre Grassi pripravljajo na primer tematska video okenca, v katerih govorijo o tremi pred nastopom, o zborovskih stereotipih, o nasvetih za izboljšanje imidža na nastopih. Dekliška skupina Bodeča Neža pa si je zamislila mini zborovsko nadaljevanko z uvodom, ki predstavlja iskanje izgubljenih vilic in napoveduje duhovito izvedbo v duhu karibskih ritmov.

Najbolj vidni in vsem dostopni svetilniki v noči pevskih zborov ostajajo virtualne izvedbe. V trenutku, ko je iskanje na facebook straneh posameznih skupin postalo bolj zamudno zaradi postopnega povečanja števila »nastopov«, je federacija Feniarco ustvarila na svoji spletni strani (www.feniarco.it) in youtube kanalu že omenjeno, državno playlist Rewind, kjer so združeni vsi posnetki včlanjenih zborov, z vsemi detajli o izvajalcih in skladbah. Ogled te obsežne video zbirke je izjemno zanimiv, ker izpostavlja različne značaje, motivacije, večjo ali manjšo mero ustvarjalnosti nastopajočih zborov. V nekaterih primerih so ti posnetki presegli več sto tisoč ogledov, z lajki glasbenih zvezd kot sta na primer David Crosby ali LP.

»Gibanje za pravico do petja« je zajelo celotni italijanski polotok in tudi skladatelji so se pridružili s svojim umetniškim prispevkom. Nekateri pojejo, kot da bi šlo za koncert, v urejeni virtualni postavitvi, drugi pa snemajo posebej izvedbo, medtem ko podobe prikazujejo njihov vsakdan, od pospravljanja do kuhanja, likanja ali nenavadne uporabe hladilnika, ki postane tolkalo, tretji ustvarjajo pravo zgodbo, kot v filmu.

Pevci in dirigenti želijo povedati na ganljiv, igriv in prisrčen način, da zborovski svet ostaja povezan in enoten v svetu, ki se nepredvidljivo spreminja. Sociologi so nas že zdavnaj opozarjali (ne glede na pospešitev, ki jo je povzročila izolacija), da se naš način komuniciranja nezadržno spreminja v smer vedno manj »fizičnih« stikov. Med dejavnostmi, ki se temu trendu ne morejo prilagajati, pa je ravno zborovstvo, ki sloni na zelo »tradicionalnih« osnovah. Težko bomo postali popolnoma »virtualni«, svetla plat te vsekakor nezaželjene medalje pa je možnost gledanja na pevsko dejavnost iz novih perspektiv. Zborovodje so priznali na primer, da se na spletnih vajah osredotočajo na analizo skladb, na poglabljanje detajlov, tudi na debato s pevci o vsebinah, kar je bilo navadno na zelo »praktičnih« pevskih vajah skoraj nemogoče. Povedali so tudi, da je poslušanje posnetkov posameznih glasov svojih pevcev vodilo do izjemno zanimivih odkritij glede potenciala in ekspresivnosti fraziranja članov, ki se do tistega trenutka niso nikoli izpostavljali ali so zgledali preprosto manj »talentirani«.

Pevski del vaje pa je zagotovo težje izvedljiv, včasih tudi zaradi težav s spletno povezavo. Zato zborovodje pošiljajo, prejemajo, lepijo posnetke in rekonstruirajo svoje zbore pred računalnikom, z znanimi glasovi, ki postanejo kamenčki mozaika in posredujejo nenavadno, razveseljivo in hkrati tesnobno emocijo v trenutku, ko ponovno zapojejo skupaj, vendar umetno. Kot je povedala videmska dirigentka Barbara Di Bert, lahko vodimo zbor skozi ekran, neposredni stik pa je nenadomestljiv, saj seštevanje izoliranih posameznikov ne pomeni »Mi«.

V času, ko je stanje v državi vzbujalo vsak dan le najbolj pesimistične misli, je zborovski narod globlje razumel in dokazal, da so leta vaj in nastopov zlezla pod kožo in da je petje postalo komunikacijsko sredstvo, neka skupna, prodornejša govorica. Velikokrat v teh mesecih med štirimi zidovi je besedna sporočila na vedno brnečem telefončku nadomeščala glasba: prejemali smo nov aranžma, posnetek, sveže zmontirani virtualni zbor, novo skladbo v midi posnetku. Podtekst je bil vedno zelo berljiv in je imel vrednost tistih nekoč čisto vsakdanjih, zdaj iz zdravstvenih razlogov prepovedanih objemov.

Zaradi tega verjetno najraje prebiramo podtekst vseh teh virtualnih zborov nasmejanih ali bolj zamišljenih pevcev v trenirkah. Prej so skrivali upor, strah in želje, zdaj pa veliko odprtih vprašanj: kdaj in kako bomo lahko spet začeli? kako se bodo spremenile vaje in nastopi, naš način delovanja? bomo morda peli z upoštevanjem varnostnih razdalij? ali celo z masko? (praški zbor je že poskusil…), kako bomo lahko upoštevali razdalje v velikokrat tesnih prostorih naših pevskih sob? ali na korih?

Na koncertih morda bo šlo. Nekateri pevci bodo v bolj izoliranem položaju postali tudi bolj samozavestni in pozorni do glasov drugih, verjetno bodo skladatelji dobili tudi navdih za veliko novih skladb za »razpršene« zbore. Nekatere skrbi, kako bomo prenašali dolgotrajno ukinitev vaj, nastopov, festivalov, tekmovanj, ustaljenih navad. Ko se bomo lahko vrnili k »novi normalnosti«, bomo res vsi? Ne zaradi posledic okužbe, temveč ker bodo prioritete drugačne. Bo naša ljubezen do zborovske rutine in obredov tako vztrajna? To je poglavje zgodovine, ki ga prvič pišemo. Morda bomo celo našli prostor za optimizem.

Il coro che non c’è

Mesto: Rim
Dirigent: Dodo Versino
Helplessy hoping – Crosby, Stills & Nash /prir. Home Free