Po pomladni dinamiki na našem zborovskem podočju, ko so se vrstili nastopi v Celju (MPF), Mariboru (Naša pesem in Gallus ter finale tekmovanja za zborovsko nagrado Evrope, pevski tabor v Šentvidu pri Stični, pa Primorska poje, Koroška poje in še kaj) pevci na robu poletja povezujejo napore in spomine v enotno kroniko in premišljujejo o nadaljnji poti.
Tiho, umaknjen od večletnega hrupa in naporov, je v Cerknici končal svojo življenjsko pot Vojko Boštjančič, 68-letni TV-režiser. Ob smrti so se mu poklonili v informativnem TV-programu, kjer je bil zaposlen in je izpeljal nešteto Dnevnikov, Poročil, Obzornikov in podobnih informativnih oddaj.
A Vojko Boštjančič je bil tudi režiser številnih glasbenih oddaj, predvsem zborovskih in mladinskih – te sem namreč ‘pokrivala’ kot redaktorica (do upokojitve). Najprej sem ga nagovorila k sooblikovanju TV-oddaje za otroke in mladino Pedenjžep, ki je potem tekla več sezon. Voditelji Andrej Šifrer, Mateja Koležnik in lutka Pedenjped, izposojena iz pesmi Nika Grafenauerja ter ilustracij Marjana Mančka (za animacijo je skrbel seveda nezamenljivi Nace Simončič), pa še dežurni palčki in čarodej so se otrokom hitro priljubili. Namen oddaje je bil predvsem vzpodbuditi ustvarjalnost mladih glasbenikov in plesalcev. Potrebovala je režiserja, ki se zna vživeti v otroški, po možnosti še vedno pravljični svet. Mladi Vojko, takrat še študent režije, je povabilo sprejel.
Ni mu bilo lahko med vsakodnevnimi informativnimi oddajami najti še čas za oddaje iz glasbene redakcije, a se je vedno rad odzval. Zaupane so mu bile še druge zborovske oddaje: Mladinski pevski festival Celje, Naša pesem in kasneje mednarodni Gallus Maribor, Koroška poje, Primorska poje, številne oddaje z mednarodno uspešnim zborom Ave, zborovska srečanja Šentvid pri Stični, področna zborovska tekmovanja – precej več kot 100 oddaj. Vojko je bil mojster za prenose, in čeprav ni imel glasbene izobrazbe, mu je kot bralec partitur odlično stal ob strani Lajko Milisavljevič, asistent režije na Televiziji, ki je ljubiteljsko hodil vodit zbor v Šentjakobu na Koroškem in snemat ljudske pevce Zilje, Roža in Podjune. Žal se je tudi njemu življenje prekmalu pretrgalo.
Zaradi delavoljne ekipe je bilo vzdušje na snemanjih prijetno. Menim, da je tudi pevcem pomagalo zbrano stopiti na oder, ob zaključkih pa smo televizijci radi delili veselje z nastopajočimi. Verjamem, da so pevci radi spremljali posnetke svojih nastopov v TV-sporedih, čeprav so jih programski vodje uvrščali navadno v obrobja jutranjih ali poznih večernih ur. Zagovarjala sem mnenje, da je mladim pevcem v zadoščenje, če njihove nastope televizija pokaže širšemu občinstvu. Tako dobi njihov trud upoštevanje in veljavo. A odločujočim na Televiziji so se zdeli posnetki zborov neatraktivni, premalo ‘televizični’ – čedalje težje je bilo dobiti termine za montaže in predvajanja.
Zdravniška stroka je mnogo kasneje ugotovila, da se v človeški spomin globoko zasidrajo pesmi, melodije in besedila. Nasmešek na obraz in vesele iskre v očeh je petje priklicalo marsikomu, ki mu je demenca zastrla pomnjenje. Pred upokojitvijo je takšne oddaje razumevajoče režiral tudi Vojko, naslonjen na izkušnje z zbori.
Nekoč sem v TV-oddajo skušala ujeti lepoto idrijskih čipk, ki so se mi zdele prispodoba cvetov. Scenarij sem naslonila na Cankarjeve verze in uglasbitev Rada Simonitija: Fant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko, vzdramil se je in je šel na pot … videl jo je ob poslednji uri … Ne bom nadaljevala, zborovski pevci gotovo poznate pesem in skladbo. Oddajo je režiral Vojko Boštjančič, ki je svoje zadnje občudovanje in skrb posvetil rožam, tistim z velikimi cvetovi, in izbrane posnetke objavljal na spletu. Nekaj jih je poslal tudi meni. Delil je lepoto cvetja in molčal o bolezni, ki je tlela v njem.
Prepozno, a vseeno – Vojko, hvala za sodelovanje, dobro voljo in poštene odnose!
Jasna Nemec Novak
Foto: osebni arhiv