Nadaljevanje 1. dela …
Drugi festivalski dan je napovedoval kar dve vrhunski vokalni skupini, najprej britansko zborovsko zasedbo Tenebrae pod vodstvom Nigela Shorta, ki je obljubljala nepozabno »klasično« zborovsko doživetje. Njihov program je napovedoval dela znanih in manj znanih renesančnih mojstrov Loba, Crofta, Tallisa, Lottija in znamenito Allegrijevo Miserere mei, Deus, ki je vznemirila mladega Mozarta. Saj poznate legendo o njegovem zapisu skladbe, potem ko jo je slišal samo enkrat, kar jo še danes obdaja s posebnim skrivnostnim sijem … Spored bi zaokrožila dela 20. stoletja, Tavenerja, Chilcotta, Whitacra in še nekaterih, in bi brez dvoma navdušila ljubitelje klasične zborovske literature. Žal je bolezen v ansamblu dogodek prestavila na jesenske mesece.
Isti dan je obiskovalce festivala navdušila petčlanska danska vokalna skupina Postyr, ki so jo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma obkrožali več kot učinkoviti svetlobni efekti. Vokalni kvintet sestavljajo dve pevki in trije pevci, izvajajo izključno avtorsko glasbo a cappella, podkrepljeno z zajetno mero elektronike, ki daje skupini svojevrstno zvočnost. Imajo prepoznaven, a neopredeljiv slog, ki mu sami pravijo elektronski pop, ta je že pred leti navduševal občinstvo od ZDA do Tajvana in Grenlandije. Ustvarjajo vsi, vsi so izobraženi glasbeniki, ki so se odločili, da bodo v snovanju glasbe iskali svoje poti, prepoznavne, a nekonvencionalne. Ime Postyr je, kot so povedali člani zasedbe, star danski izraz za nemir, ki poskuša opisati slog skupine. Sopranitka Tine Fris je kolegici Metki Sulič v intervjuju med drugim zaupala, da Slovenijo že pozna, saj je pred leti sodelovala z našo zasedbo Perpetuum Jazzile kot »vokalni trener« (vocal coach), vsi pa so izrazili zadovoljstvo, da so po dolgi prekinitvi lahko nastopili prav v Gallusovi dvorani na odličnem festivalu Europa Cantat.
Singer Pur je bil naslednji gost festivala, to je vokalni sekstet z velikim mednarodnim ugledom, ki si ga je pridobil s samosvojo zasedbo sopranistke, treh tenorjev in dveh baritonov. Zares nenavadna kombinacija! Več kot tri desetletja že navdušujejo svetovno občinstvo, v tem času se je zasedba že večkrat zamenjala, raven kakovosti njihovega izvajanja pa ostaja vrhunska. Festivalskemu občinstvu so se predstavili na dveh koncertih v dvorani Slovenske filharmonije, in sicer z izborom del skladateljic, od neverjetne, nekonvencionalne opatinje Hildegarde iz Bingna (Hildegard von Bingen), ki se je glasbi, astronomiji, zeliščarstvu in še čemu posvečala v globokem srednjem veku, mimo znanih in manj znanih imen 16. stoletja, pa cenjenih ustvarjalk Clare Schumann in Fanny Mendelssohn do 20. stoletja, ki je ženskim skladateljicam na stežaj odprlo vrata v čarobni svet ustvarjanja. Med slednjimi je bila tudi naša Katarina Pustinek Rakar s svojo skladbo Remember. Več o delovanju skupine Singer Pur v naslednjem pogovoru.
V znamenju mladih
Četrti dan festivala so se pod naslovom Soglasno: koncert nacionalnih mladinskih zborov predstavili štirje zbori: Avstrijski nacionalni mladinski zbor, Katalonski nacionalni mladinski zbor, Komorni zbor Akademije za glasbo v Ljubljani in Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Več kot sto pevcev iz treh držav je tako pripravilo zanimiv program latvijske zborovske literature pod vodstvom zborovske dirigentske legende iz Rige, Mārisa Sirmaisa. Slišali smo dela nestorja latvijske ustvarjalnosti 20. stoletja Pēterisa Vasksa ter nekaterih prepoznavnih ustvarjalcev, Ēriksa Ešenvaldsa, Valtsa Pūceja in Raimondsa Tigulsa. O sporedu je dirigent posebej spregovoril tudi tik po nastopu. Kot zanimivost oziroma dopolnitev programa pa so zazvenela še nekatera slovenska dela, ki sta jih dvojicam Komorni zbor AG in avstrijski zbor ter Komorni zbor KGBL in katalonski zbor dirigirala Sebastjan Vrhovnik in Ambrož Čopi.
Kakšne so bile okoliščine nastajanja zborovskega projekta, ki ga je vodil Māris Sirmais, ter o podrobnostih koncerta Ambrož Čopi in Sebastjan Vrhovnik pripovedujeta:
Ambrož Čopi: »Glede na to, da Slovenci nimamo svojega nacionalnega mladinskega zbora, kot je to v navadi v drugih državah, je bil k projektu povabljen Komorni zbor Akademije za glasbo v Ljubljani in kasneje še naš, Komorni zbor KGBL. Vsak od njiju naj bi po prvotnem scenariju nastopil z enim od tujih nacionalnih zborov v enem od treh napovedanih ateljejev. S Sebastjanom sva se odločila za tistega, ki bi ga vodil latvijski dirigent Māris Sirmais, ki pa je bil edini od treh pozneje tudi izpeljan. Glede na to, da smo se pripravljali tudi na samostojni koncert v okviru festivala, sem moral večino razpoložljivega časa posvetiti programu slovenskih novitet, ki so kar zahtevne, na projekt s Sirmaisom pa so se pevci pripravljali večinoma sami, oni to znajo in zmorejo, zaupal sem jim. Treba je vedeti, da je bilo prvotno predvidenih šest vaj za ta projekt, kar se je pozneje skrčilo na tri vaje in generalko. Zaradi časovne stiske tako ni bilo mogoče izvesti načrtovanega programa v celoti.«
Sebastjan Vrhovnik: »Ko smo končno lahko vadili skupaj, smo najprej izvedli magistrski koncert ene od študentk, pripravljali pa smo se tudi na zahtevne koncerte za poletni pevski teden Choralp v francoskem Briançonu, kamor smo bili povabljeni in smo tja odpotovali takoj po festivalu Europa Cantat. Za program Sirmaisa smo imeli tri dodatne vaje in smo prišli pripravljeni, a vsem zborom to ni uspelo in niso mogli dovolj dobro slediti, zato se najkompleksnejše skladbe nismo uspeli lotiti in na koncertu ni bila izvedena. Maestro Sirmais se je trudil in s koncertom potrdil svoj sloves ter navdušil pevce s svojimi interpretacijami. Veseli in počaščeni smo, da smo bili lahko del enkratnega dogodka Europa Cantat.«
Slovenska zvezda zborovskega vokalnega popa, skupina Perpetuum Jazzile, vokalna ekstravaganca, se je predstavila na odprtem prizorišču, na Kongresnem trgu, kjer je število poslušalcev lahko naraslo skoraj do tisoč. Ljubitelje in oboževalce so očarali s svojim standardnim repertoarjem, zimzelenimi melodijami od Avsenika, Nirvane, ljudskih pesmi … pa vse do najpopularnejše med njimi, znamenite Africe, vse v izvirnih aranžmajih za to zasedbo. Kako so se pripravljali na nastope v zadnjem, pandemičnem letu in kakšne so nasploh značilnosti njihovega delovanja, so nam povedali v posebnem intervjuju. Perpetuum Jazzile je, kot običajno, nastopil s svojo atraktivno mimiko, značilno mizansceno in obilnim ozvočenjem, ki pa nekoliko starejšemu občinstvu (med katero sodim tudi sama) povzroča vse prej kot ugodje, a k slogu skupine seveda sodi tudi to, tega se zavedam.
Dva dirigenta, dva glasbena svetova
Naslednji dan se je dogajanje spet selilo v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, najprej na nastop našega poklicnega Zbora Slovenske filharmonije, ki je tokrat nastopil pod vodstvom dveh gostujočih dirigentov. Ameriško-švedski maestro in veliki prijatelj slovenskih zborov, zborovodij in skladateljev Gary Graden – gotovo ga ni treba posebej predstavljati – je v prvem delu koncerta izvedel program švedske sodobne glasbe, ki ga je poimenoval V dihu sveta. Zazvenela so vrhunska dela velikana Svena-Davida Sandströma ter manj znanih avtorjev Agnete Sköld in Andersa Hillborga.
O svojih vtisih ob nastajanju projekta je Gary Graden povedal: »Veselje je bilo delati z Zborom Slovenske filharmonije. Zadnjih nekaj dni sem bil nekoliko negotov, ker nisem vedel, ali bom uspel zbor prepričati s svojimi idejami. Danes sem začutil, da nam je uspelo, na koncertu sem se dobro počutil, dobro so bili pripravljeni. Imajo lepe glasove, bili so zbrani in osredotočeni. Glasba, ki sem jo želel predstaviti, je zahtevna, izvajalcem predstavlja precejšen izziv. Skladbe, ki sem jih izbral, so bile del programa mojega koncerta ob 35. obletnici dela z Zborom sv. Jakoba v Stockholmu. Obožujem to glasbo, zdelo se mi je primerno prav to glasbo deliti s slovenskimi prijatelji in občinstvom. Sandströmov Te Deum je izredno zanimivo delo za zbor in orgle, ki je nastalo za katedralo, v kateri sem zaposlen. Naročil ga je švedski parlament leta 2006 in ga pojemo vsako leto, ko se parlament udeleži jutranjega obreda pred odprtjem sezone. Ostala dela so nastala po naročilu mojega zbora. To so dela visoke umetniške vrednosti.«
Gary Graden je v Sloveniji »kot doma«, tu ima veliko prijateljev med pevci, dirigenti in skladatelji, slovensko zborovsko ustvarjalnost in poustvarjalnost pozna bolje kot katerikoli tuji glasbenik. »Res je, v Slovenijo prihajam že več kot dvajset let. Prvič sem bil tu leta 1999, ko je Tomaž Faganel organiziral Evropski simpozij za zborovsko glasbo, pozneje sem se velikokrat vračal in vodil mojstrske tečaje z vašimi zbori. Veliko sem sodeloval z Damijanom Močnikom, zame oziroma za moj zbor je napisal zanimivo skladbo. Nekaj slovenskih zborov me je obiskalo v Stockholmu, kjer sem jim organiziral koncerte. To so posebna prijateljstva. V Kopru sem spoznal nekaj odličnih mladih skladateljev, nisem prepričan, da imamo na švedskem trenutno toliko dobre zborovske glasbe mladih avtorjev. Nekoč je bila Švedska navdih za Slovenijo v smislu dobre glasbe, zdaj pa menim, da je ravno obratno.«
V drugem delu večera se je z Zborom Slovenske filharmonije predstavil eden pomembnejših katalonskih dirigentov, Josep Vila i Casañas, ki je tudi znan katalonski skladatelj. Maestro Casañas trenutno vodi Komorni zbor Lieder Càmera iz Sabadella in sodeluje s Komornim zborom Francesc Valls iz Barcelone, obenem pa poučuje zborovsko dirigiranje na Visoki šoli za glasbo v Kataloniji in vodi številne mojstrske tečaje za zborovodje po vsej Evropi in Južni Ameriki.
Za svoj nastop z Zborom Slovenske filharmonije je pripravil glasbeno popotovanje po Španiji in Latinski Ameriki, ki ga je naslovil Ibero-ameriški okusi.
Takole je maestro Casañas opisal svoj programski koncept: »Svoje glasbeno popotovanje sem začel z glasbo patra Anselma Ferrerja iz opatije Monserrat, ki je zasidrana v gorskem masivu z istim imenom severno od Barcelone. Na to delo sem navezal prvi stavek, Kyrie iz svoje maše, ki prav tako zastopa pokrajino Katalonijo. Potem sem se preselil na jug, v Andaluzijo, ki se od Katalonije popolnoma razlikuje, zlasti značilna je njena ljudska glasba, flamenko, ki ga srečamo v glasbi Manuela de Falle. Nato sem prečkal Atlantik in se ustavil na Kubi z značilnim Bolerom Miguela Matamorose v priredbi Electa Silve, potem na jug, v Argentino s Carlosom Guastavinom in dvema od njegovih Seis Indianas (Šest Indijancev) za kvartet, zbor in klavir. S popotovanja sem se vrnil na španska tla in sklenil z glasbo Xavierja Montsalvatgeja, enega naših največjih skladateljev sploh. Ima obsežen opus, izbral sem skladbe na kubansko poezijo v originalu za sopran, mezzosopran in orkester, pozneje je nastala še zborovska različica teh del, ki sem jo izbral za učinkovit zaključek koncerta. Omenjeni spored se na prvi pogled oziroma uho zdi dokaj enostaven, a ni tako, bil je kar trd oreh za zbor, ki se je v nekaterih delih dobro znašel, druga pa so bila za njih prava pustolovščina, tako sem se več posvečal tem.«
Na vprašanje, ali je v Sloveniji prvič, pa nam je dirigent povedal: »Ne, v Sloveniji sem bil, ko je tu potekal tečaj za mlade dirigente Europa Cantat Junior, pred štirimi leti me je Glasbena matica Ljubljana povabila, da pri vas vodim mojstrski tečaj za dirigente, v zadnjih treh letih pa sem prav zaradi festivala Europa Cantat večkrat obiskal vaše prelepo glavno mesto. Pred nekaj dnevi sem bil v Kopru na povabilo Ambroža Čopija član žirije čudovitega mednarodnega tekmovanja zborovskih dirigentov. Lepa izkušnja, zelo koristna za mlade glasbenike.«
Se nadaljuje …
